Billy Idol v Sloveniji velja za velik kult, kar se je pokazalo tudi na tokratnem, njegovem prvem koncertu na naših tleh. Po petindvajsetih letih, odkar je švignil v glasbeni vrh, smo ga le dočakali in večina je bila pred koncertom mnenja, da Billy je le Billy in da se njega pač splača vsaj enkrat videti v živo.
Platinasti rock upornik je prikazal praktično identičen program kot dva dni prej v Zagrebu, njegov nastop pa je bil precej bolj doživet in divji. Mirnejše Sweet Sixteen, Eyes Without Face in Flesh for Fantasy so bile le ogrevanje, ko je nato eksplodiral v Dancing With Myself, slekel zgornji del pri Rebel Yell in nato v dodatku postregel še z eksplozivnima, napol akustično White Wedding ter poskočno Mony Mony.
In če mu kdo očita, da je že napol rock "dinozaver", je Billy postregel z nekaj divjimi punk klasikami iz zakladnice njegove skupine Generation X, saj še vedno strumno vztraja v svoji punk drži, ki jo vsi tako dobro poznamo. Piko na i je z virtuoznimi pozami na kitari dodala še njegova "desna roka", kitarist Steve Stevens, ki velja za enega boljših rock kitaristov. Ne glede na to, da je bila polovica nastopa sestavljena iz manj znanih pesmi, je v uri in pol solidno stopnjeval pritisk in slovenskemu občinstvu pomahal v slovo, ravno ko so bile strasti na vrhuncu.
Za nekatere premalo, za druga pa ravno prav. Billy je s koncertom pustil dober vtis, saj je postregel z večino svojih največjih uspešnic. Kakšno bi sicer lahko rekli na temo zvoka, a to je za Tivoli pač večna tema, saj je enkrat bolje drugič slabše. A večina je zagotovo domov odšla s prijetnim občutkom, da je končno videla Billyja Idola, glasbenika, ki že več kot četrt stoletja uteleša čistokrvno rock energijo.
KOMENTARJI (23)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.