Urbani večer je kljub nenehnim opozorilom z neba, čeprav smo pravzaprav sredi junija in ne sredi aprila, nekaj čez sedmo uro zvečer začel garažni rock'n'roll trio Barely Modern. Žiga, Miha in Jan so svoj glasbeni izraz ter kilometrino nabirali v Londonu, saj so od konca leta 2010 dobro leto preživeli prav v britanski prestolnici. Pridobljeno znanje in izkušnje so uspešno predstavili tudi na odru Križank, čeprav je pravzaprav škoda, da jim ni prisluhnilo več ljudi, a tako je pač "prekletstvo" otvoritvenega izvajalca, ko se je občinstvo šele začelo zbirati. Več o Barely Modern bomo nedvomno slišali, ko bodo letos poleti, kot napovedujejo, izdali svoj prvenec.
Willy Moon je Novozelandec, ki je svojo glasbeno vizijo najprej prišel kalit v Berlin, nato pa se je preselil v London, kjer ga je kmalu opazil gigant Universal Music, za katerega sedaj pripravlja prvenec. Pesmi in videospoti, kot so Yeah Yeah in I Wanna Be Your Man, se vedno bolj vrtijo po glasbenih postajah in so tudi opažene na YouTubu, saj za njegov imidž in vizualije skrbi njegovo dekle Sasha Rainbow, ki prisega na retro-kultni izraz. Willy tako na odru deluje kot iz škatlice, s frizuro novodobnega Elvisa, v smokingu in z glasom kot iz grozljivke iz šestdesetih. Spremlja pa ga še izključno ženska zasedba, ki deluje kot iz filma Tima Burtona. Njegov starinski rock'n'roll, ki je zapakiran skozi moderno prizmo, vsekakor obeta, zanimiv podatek pa je, da njegove pesmi pregovorno niso daljše od dveh minut, saj sam trdi, da v dveh minutah pove vse, kar ima za povedati, obenem pa noče dolgočasiti. Tako sebe kot svojih poslušalcev. Več o njem v intervjuju, ki smo ga nedavno objavili.
Dvojec New Wave Syria tvorita Urša Golob in Rok Pezdirc. Čeprav prvotno stranski projekt, ki je začel delovati 2007, sta s svojo "naredi sam" tehnologijo in analognimi sintetizatorji kmalu začela pisati povsem novo elektronski zgodbo. Po izjemno dobro sprejetem prvencu Hello, Yes iz leta 2009 sta lani pesmi z albuma priredila za film Izlet, s čimer sta dosegla tudi širšo slovensko prepoznavnost in popularnost. Za filmsko glasbo sta prejela tudi nagrado vesna na festivalu slovenskega filma.
Za "šus" večera je nedvomno poskrbel misteriozni alter duo Crystal Castles, ki ga tvorita Alice Glass in Ethan Kath. Ob obilici stroboskopskih luči, pisanih reflektorjev in dima je njuna ostra elektronska mešanica glasbe z njenim zasanjanim in na trenutke prebijajočim glasom poskrbela za pravo evforijo. Pravzaprav rajajoči množici, med katero je že takoj na začetku "zadišalo" po marihuani, ni bilo kaj dosti jasno, kaj se pred njo pravzaprav dogaja. Alice je hipnotično skakala, se valjala po tleh, na trenutke izbruhnila kot vulkan ter vmes zelo nesebično delila steklenico viskija z vročekrvneži, ki so v prvih vrstah po njej stegovali roke in rajali. Premišljen in dobro skoreografiran nastop je v njuni značilni maniri kaosa, oglušujočih ritmih in nerazpoznavnih zvokih poskrbel za vrhunec večera. Brezkompromisno, hipnotično in neustavljivo privlačno.
N'Toko se poleti spet odpravlja na Japonsko, še pred tem pa je skočil na oder Križank, ki so si ga (pre)dobro zapomnile, ko je lani nastopil v Novem Rocku 3.0. N'Toko je tokrat zarapal kot vmesni člen med glavnima izvajalcema, zato so ga dobesedno stlačili na odrček, velik tri krat tri metre, kar je, glede na njegovo odrsko energijo, bilo skoraj usodno za njegovo opremo, ki se je na stojalu in mizici vmes nekajkrat nevarno gugala. Predstavil je nekaj povsem svežih pesmi, res pa je, da je bil v zadnjem letu neprestano na odrih, tako sam kot z Moveknowledgement in tudi z BeatMyth. Miha si bo tako vzel (pre)zasluženi dopust, čeprav najbrž na Japonskem ne bo počival, saj je tam zelo dejaven na pestri japonski klubski sceni. Ga pa že težko pričakujemo spet jeseni, ko bo zagotovo ponudil kaj novega.
Glavni zvezdi večera, The Ting Tings, Jules in Katie, pa sta stopili na oder Križank okoli četrt čez enajsto. Po cestni odisejadi, ko ju je popoldan ujela toča, zaradi česar sta posledično odpovedala vse intervjuje, sta na veliko veselje mnogih končno nastopila tudi v Sloveniji. Dvojcu, ki se je pred leti po zaslugi pesmi It's Not My Name zapisal v splošno kolektivno zavest, je nato uspel veliki met tudi v poslovnem smislu, saj sta številne pesmi prodala v oglaševalske namene. Kar pa jima je naredilo prostor oz. sta si lahko privoščila, da sta na drugem albumu Welcome to Nowheresville zavestno izpustila hite na prvo žogo in ostala zvesta svojemu srcu in raznolikemu glasbenemu izrazu. Če smo nekoč imeli dvojec The White Stripes, imamo sedaj The Kills, The Do in The Ting Tings. Morda slednji trije niso povsem dorasli veličini prvega, a Katie White se piše tako kot Jack White. Kar je tudi nekaj. Dvojec, za katerega je bil oder Križank prevelik, saj sta ga zmanjšala na tretjino, je prikazal solidno energijo ob poskočnih pesmih, čeprav je dejstvo, da je večina čakala prav na tisto pesem. No, na koncu s(m)o jo le dočakali, The Ting Tings pa sta se z njo tudi poslovila.
UF! urbani festival si je tako s prvo izdajo zgradil trdne temelje, na katerih bo treba graditi, da bo lahko v prihodnje iz tega nastalo še kaj več. Če je bil to soliden festivalski večer, bi bilo za naprej dobro premisliti, če ne bi iz tega nastal vsaj dvodnevni festival, ki bi bil zagotovo bolje primerljiv s čim podobnim v tujini. Mladino definitivno zanimajo urbani, moderni, popularni izvajalci, ki so trenutno vroči, vsekakor pa bi bilo dobro, da Ljubljana končno dobi tudi spodoben tovrsten festival, da ne bo zadoščeno zgolj ljubiteljem klasike, jazza, etna in tako naprej. UF! si zato zasluži pohvale za idejo, pogum z željo, da se prihodnje leto, v vseh pogledih, vrne v še bolj potencirani različici.
KOMENTARJI (4)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.