FOTO in VIDEO: Springsteen v Trstu: 'nadzemeljsko' dobro!

Bruce Springsteen. Šef. Rocker. Največji delavec v glasbeni industriji. Kdor je v vse našteto dvomil, je v Trstu lahko doživel razodetje. No, tega so praktično doživeli vsi tisti, ki nis(m)o Springsteena še nikoli doživeli v živo na koncertu. The Boss se je s tremi italijanskimi koncerti v velikem slogu poklonil svojim italijanskim koreninam, saj je njegova mama italijanskega rodu. V Trstu je zapel 29 pesmi, dan prej v Firencah pesem več, nekaj dni prej v Milanu pa celo štiri pesmi več. In če je soparni ponedeljek kazal, da nas bo na stadionu Nereo Rocco v Trstu pral dež, so se dvomi razblinili, saj bolj kot je šla ura proti deveti, ko naj bi se koncert začel, več zvezd je sijalo na nebu. Koncert se je začel dvajset minut čez deveto, nebo se je skoraj povsem zjasnilo. Lep preobrat od dneva prej, ko je občinstvo v Firencah konkretno pral dež.

Po pozdravu v korektni italijanščini je Springsteen dahnil še "Dobro veče, Croatia!" Očitno pozdrava v slovenščini ni imel zapisanega na "plonk listku". No ja, kdor mu je to malce zameril, je lahko med koncertom na vse skupaj hitro pozabil. Začel je s pesmima Badlands in No Surrender, nato pa nadaljeval s trojčkom pesmi z zadnjega albuma We Take Care Of Our Own, Wrecking Ball in Death to My Hometown.

Kmalu je prišel na vrsto čas, da izpolni prvo glasbeno željo. Veliko ljudi je namreč v parterju oz. "fan pitu", neposredno pod odrom, imelo kartone z napisi, katero pesem bi radi slišali. Bruce je zato vzel napis v obliki kitare, na katerem je pisalo Downbound Train. Tej skladbi je sledila baladna Jack Of All Trades z nove plošče, nato pa Youngstown, Murder Incorporated, Johnny 99 in Working on the Highway. Do konca uradnega dela niso izostali niti favoriti The River, Because the Night, The Rising in Thunder Road.

Večer se je stopnjeval iz vrhunca v vrhunec. In čeprav največjih uspešnic sploh še ni zaigral, je bilo vzdušje neverjetno. Lahko bi dejali, da znajo Italijani s svojim glasnim sodelovanjem, norenjem skoraj vedno poskrbeti za izvrsten odziv. Springsteen jih je "sezul" tudi s konstantnim komuniciranjem in bodrenjem v italijanščini. Predvsem je občinstvo v prvih vrstah spravljal v ekstazo, ko je na vsakih nekaj pesmi šel najprej na eno, potem na drugo stran odra, se rokoval z njimi, sem in tja kakšni ženski dal poljub in tako naprej. Posebej simpatičen je bil fant, ki ga je Bruce povabil na oder, da je zapel z njim, a se mu je pri plezanju čez ograjo sezul čevelj. Bruce mu ga je zato pobral in ko je fant odpel, sta mu ga družno obula. Takih malenkosti pa je bil še cel kup. Bruce pač zna. In ceni svoje občinstvo. Italijani pa so mu iz očitnih razlogov še posebej pri srcu.

Po dveh urah in pol, ko se je marsikdo že malce prestopal na mestu, pa je Bruce ob pomoči 15-članskega The E Steet Banda izpolnil še eno željo, in sicer poskočni stari favorit Rosalita (Come Out Tonight). Ta je takoj prešla v verjetno enega njegovih največjih hitov Born in the U.S.A., nato pa je takoj nadaljeval s še eno veliko uspešnico Born To Run, v kateri se je zasedbi na kitari pridružil še Elliott Murphy. Spet vrhunec večera. Ameriške zastave in glasno vpitje občinstva. Vokalna zahtevnost pa je za odtenek namučila tudi rockerjev glas, ki si ga je šel osvežit takoj po koncu pesmi. In če smo povsem pošteni, je pravzaprav neverjetno, da človek pri teh letih lahko tri ure in pol poje s tako intenzivnostjo in ne zgreši ene note. Bruce pač zna.

Nato pa strumno do konca, hit za hitom. Bobby Jean, Hungry Heart, Seven Nights to Rock (priredba Moon Mullican) ter obvezna Dancing in the Dark. Pri slednji je Bruce na oder povabil kar tri ljudi, ki so tako kot Courtneney Cox v originalnem videospotu lahko zaplesali na odru. Koncert se je ob vsesplošni noriji zaključil s pesmijo Tenth Avenue Freeze-Out in poklonom celotnega benda. Tri ure in dvajset minut, dame in gospodje.

Čili, poskočni in prepoteni skoraj 63-letnik pa bi še kar nadaljeval. Vsaj zdelo se je tako. Da, Springsteen brez dvoma ponudi več od vseh drugih. Dvestominutni koncert, šov brez pirotehnike in pretirane načičkanosti. Samo frontman, bend in trije vrhunski zasloni, na katerih snemalci v živo spremljajo celotno dogajanje.

Tudi o The E Street Bandu ne gre izgubljati besed. Pokojnega saksofonista Clarenca Clemonsa uspešno nadomešča njegov nečak Jake Clemons, ta pa ima pomoč v še enem saksofonu, ki ga piha Ed Manion. Sicer pa stalni kitarski dvojec Nils Lofgren in Steven Van Zandt, bobnar Max Weinberg in tako naprej. Šefove žene Patti Scialfa tokrat ni bilo, saj je že na začetku koncerta dejal, da je doma z otroki. In ko na kitari zasolira Van Zandt, takrat mu do kolen ne pride niti Silvio Dante, ki ga je zaigral v Sopranovih.

Toliko energije, toliko rock'n'rolla, toliko pristnih čustev in toliko znoja na odru premore le Bruce Springsteen. Kdor ga še ni doživel v živo, si to težko predstavlja. Stadion v Trstu mu je jedel iz rok od začetka do konca in verjetno zgoraj podpisani nisem edini, ki bi si upal trditi, da je bilo "nadzemeljsko" dobro in da kdor morda letos ne bo videl nobenega koncerta več, je dovolj, da je videl Springsteena. Bruce, še na mnogo let in uspešnih turnej!