FOTO: Smoooke on the Waaater!

Skupina Deep Purple, katere začetki segajo v davno leto 1968, sedaj pa neprekinjeno deluje od leta 1984, se je tokrat predstavila v postavi Ian Gillan (vokal), Steve Morse (kitara), Roger Glover (baskitara), Ian Paice (bobni) in Don Airey (klaviature). V tej postavi so skupaj od leta 2002.

Kaj lahko rečemo o rock dedkih, med katerimi večina šteje že krepko čez šestdeset let, nekaj pa se jih šestdesetim "nevarno" približuje? Deep Purple so institucija. Steve Morse ima magične prste, s katerimi ustvarja mogočen kitarski zvok, ki velja za prepoznavni znak skupine. Prav tako prepoznaven in markanten je glas Iana Gillama, ki še vedno prepriča, čeprav je mož že sredi šestdesetih. In četudi mora med premori grlo malce "podmazati", je njegov nastop vreden vse pohvale. Potem sta tu še ritem mašini v podobi edinega originalnega člana, ki vztraja že od vsega začetka, Iana Paicea na bobnih in v gusarski ruti nezgrešljivega basista Gloverja.

Bend igra sveže, uigrano in udarno, Križanke pa so se izkazale za izvrstno izbiro, saj je bila skupina ob dobri zvočni sliki ves čas v neposrednem stiku s publiko. Ta se je primerno odzvala z navdušenjem in posledično prepričala ter v dobro voljo spravila tudi glasbenike na odru.

Res je, pri Deep Purple ni potrebe po novem albumu. Skupina ima na zalogi tako bogat repertoar, da lahko igra nekaj koncertov in se ne bo ponovila niti ena skladba. Med drugim so postegli s pesmimi Strange Kind Of Woman, vesoljsko elegijo Contact Lost, udarno Space Truckin', obvezno Smoke On The Water, v dodatku pa še s Hush in Black Night.

Okoli sto minut dolg nastop je minil v znamenju izjemne energije, ki se je prelivala med nastopajočimi in občinstvom. Vse skupaj so nekoliko umirile le solaže posameznikov. Deep Purple tako pogumno stopajo naprej in so še vedno in brez dvoma vrhunska koncertna atrakcija. Podobno kot njihovi kolegi Rolling Stones, AC/DC, Status Quo in še kdo.