FOTO: Sepultura rohnela, odrski 'skakači' jezili varnostnike!

Karavana z imenom Thrashfest Classics Tour 2011, ki se po Evropi vali že od konca novembra naprej, je doslej že obdelala Nemčijo, Nizozemsko, Francijo, Češko, Belgijo, Dansko, Poljsko, Slovaško in pred nami Hrvaško, zdaj pa se je ustavila tudi v ljubljanskem centru urbane kulture. In ob imenih, kot so Sepultura, Exodus, Destruction, Heathen in Mortal Sin, smo imeli kaj slišati.

Že nekaj čez šesto uro popoldan so oder najprej zavzeli avstralski thrasherji Mortal Sin, ki obstajajo že od leta 1985. Nakodrana "čupa" frontmana Mata Maurerja je poskrbela, da so se pod odrom "zbudili" tisti prvi obiskovalci, ki so bili ta večer namenjeni, da ne zamudijo prav nobenega benda. Eksploziven nastop je poskrbel, da se je prizorišče počasi začelo polniti, sicer pa je zasedba, ki je na sceni dobre četrt stoletja, z nekajletnimi premori, letos izdala šesti studijski album Psychology Of Death.

Kot pravoverni predstavniki San Francisco bay area thrash metala prav od tam prihajajo Heathen, ki prav tako obstajajo že od leta 1984, čeprav so imeli med letoma 1993 in 2002 desetletni premor. Zasedba je v vseh letih izdala vsega tri albume, zadnji The Evolution of Chaos je izšel lani, med drugim in tretjim pa je vmes minilo kar 19 let. Pobriti pevec David White je poskrbel za stopnjevanje vzdušja, čeprav je večina čakala na bende, ki so sledili. Thrashfest je Heathen krepko vrnil na koncertni zemljevid in glede na vedno boljšo formo zagotovo še niso rekli zadnje besede.

Prvo resno evforijo je povzročila nemška zasedba Destruction. Danes trio, ki je na sceni že skoraj 30 let, predstavlja tretjino t. i. "treh kraljev" nemške thrash scene, skupaj s Kreator in Sodom. Da lahko zgolj trio pripravi metalce do neslutenega norenja in skandiranja, nas je zasedba prepričala s svojo peklensko glasbeno mešanico, ki so jo zabelili tudi s primernim odrskim nastopom. Lične lobanje na stojalih za mikrofon so pričale o brezkompromisnosti benda, ki velja za pionirskega, da njihova glasba prihaja nekje iz "globin pekla", pa priča tudi dejstvo, da so se sprva hoteli poimenovati Knight of demon (Vitez demona). V srcih občinstva je tako začel plameneti ogenj, temperatura pa se je stopnjevala. Destruction so več kot upravičili svoj status legend nemškega thrash metala.

Kalifornijski bend Exodus se prav tako lahko pohvali s kariero, dolgo več kot 30 let. Skupino marsikdo pozna tudi po tem, da je v njej na samem začetku osemdesetih kitaro igral sam Kirk Hammett, ki je kmalu zatem prestopil v Metallico. Šesti vokalist po vrsti Rob Dukes, ki je v skupini od leta 2005, zna poskrbeti za vzdušje, stari oboževalci pa so prišli na račun s skladbami s klasičnih albumov Bonded By Blood, Pleasure Of The Flesh in Fabulous Disaster. Najbolj znamenita točka njihovega nastopa je seveda "wall of death" (zid smrti), ko se občinstvo razdeli na dva dela, na levi in na desni, nato pa se z obeh strani požene in nori ples se začne. Zadeva je v Kinu Šiška uspela le delno, saj so nekateri prehiteli pevčev znak za štart, vse skupaj pa je bilo otežkočeno tudi zaradi stopničastega prizorišča.

Da pa je bil večer popoln, so poskrbeli največji brazilski botri metala, skupina Sepultura. Zasedba, ki jo mnogi še vedno povezujejo z ustanovnim članom Maxom Cavalero, in ni jih malo, ki trdijo, da z novim pevcem "to ni več to". A dejstvo je, da je mogočni Američan Derrick Green v bendu že dalj časa kot Cavalera in da se je v slabih 15 letih izkazal za več kot dostojno zamenjavo za Cavalero. Ta turneja je zanj še posebej specifična, saj zasedba igra skladbe s treh klasičnih albumov Beneath The Remains, Arise in Chaos A.D., skratka vse tri še iz časov Cavalere. Green s svojo mogočno pojavo in glasom, ki bi gore premikal, več kot suvereno krmari skozi njihov glasbeni katalog, oboževalci (izmed katerih se mnogi Cavalere niti ne spominjajo več ali so enostavno premladi) pa mu jedo iz rok, kot da bi bil njihov odrešenik. Kako mogočno lahko zveni kvartet, v katerem so poleg Greena še edini preostali originalni član, basist Paulo Jr., kitarist Andreas Kisser in novinec, zgolj 20-letni bobnar Eloy Casagrande, smo lahko občutili na lastnih ušesih. Legendarne pesmi, kot so Beneath the Remains, Dead Embryonic Cells, Desperate Cry, Territory, Refuse/Resist in Arise, so pretresle do kosti in po dobri uri je bilo večini jasno, zakaj je Sepultura upravičeno čislana, kot je. O njih pravzaprav ni vredno izgubljati besed, Sepultura je bila zakon in to tudi ostaja. Več o njih pa kmalu v intervjuju z Derrickom Greenom!