FOTO in VIDEO: Na festival zaradi ene uspešnice ali zaradi piva in zabave?

Festival Seerock v Avstriji je v tretji izdaji potrdil, da gre za resen rockovsko-metalski festival, ki privablja vedno večja imena in tudi številčnost občinstva. Po Guns N' Roses in The Cult izpred dveh let, so lani kraljevali Iron Maiden, Slayer in Limp Bizkit (slednji so zamenjali Motorhead zaradi zdravstvenih težav frontmana Lemmyja).

Letos je Seerock terminsko sovpadel z domačim Schengenfestom, kar je tako za enega kot za drugega pomenilo, da so se tisti, ki so bili razdvojeni, kam iti, pač morali odločiti. No, odločitev morda niti ni bila tako težka, saj je bila žanrska raznolikost, ki ju ponujata festivala precej očitna. Rockerji in metalci so se tako najbrž odločili in odvandrali v Gradec oz. na "jezerski rock", tisti bolj željni zabave in modernejših elektronskih ritmov pa so odvandrali v Vinico, kjer ro jih čakali Die Antwoord, Laibach, Moveknowledgement, preverjeni Bajaga in popularna 2Cellos.

Avstrijci so se letos odločili za dva tematska dneva. Prvega, petkovega, so poimenovali "rockersko skulirani" dan, kamor so uvrstili dunajski crossover kvartet All Against My Mind, nato pa so že nekaj pred petnajsto uro popoldan "udarile" hardrockerske progresivne legende Uriah Heep, ki so ime našli po liku iz romana David Copperfield Charlesa Dickensa. Zasedba, ki je na sceni hvalevrednih 45 let še vedno trdno "rovari" po rockerski sceni, na čelu z edinim izvirnim članom, kitaristom Mickom Boxom, ter pevcem Berniejem Shawom, ki tudi tokratni pozabil zapeti "srečne hipijevske pesmi" (kot jo imenuje Box) Lady in Black, z njim pa so zapeli vsi, ki se je spominjajo iz mladih let ali pač vsi, ki so se s to rockersko himno seznanili pozneje. Uriah Heep mnogi postavljajo ob bok Black Sabbath ali Led Zeppelin kot enega od temeljnih rockerskih kamnov v glasbeni zgodovini, nedavno so se oglasili tudi pri nas na festivalu Rock Batuje, sicer pa so v karieri prodali preko 30 milijonov plošč.

Švedski powermetalci Sabaton so zbrani množici vnovič "prodali" svojo zabavljaško različivo vojnih zgodb, pevec Joakim Brodén je bil vnovič v akciji s svojo irokezo, sončnimi očali, bleščečimi ščiti na majici in neustavljivo energijo. Takoj za njimi so oder zavzeli avstralski hardrockerji Airbourne, ki obstajajo dobro desetletje in veljajo za dokaj izvirne naslednike rojakov AC/DC, hkrati pa tako kot brata Young v AC/DC v tej zasedbi delujeta brata Joel in Ryan O'Keeffe. Joel je dober približek Angusu Youngu, tokrat pa si ni na glavi razbijal ločevink piva (kot pred leti na zagrebškem INmusic fesivalu) temveč je (po Youngovem vzoru) "zajahal" enega od scenskih delavcev, ki ga je ponesel z odra med občinstvo, da je potem zasoliral na kitari kar sredi prizorišča, nato na prvi stojnici naročil pivo, ga odnesel na oder in nazdravil vsem navzočim. Seveda vse med razvlečenim izvajanjem ene od pesmi.

Berilnski kavboji The Bosshoss so bili na vrsti pred glavnima dvema imenoma prvega večera. Desetletje obstoječa zasedba, ki je sprva igrala priredbe znanih pop uspešnic (tudi kakšno od Britney Spears), je predstavila svojo različico country & western zabave. Šesterica, ki so se ji tokrat pridružili še mehiški mariachi pihalci, je izdala že osem albumov, sicer pa so v Nemčiji izredno popularni, ob njihovem nastopu pa niso hladni ostali niti Avstrijci.

Prvo veliko ime prvega večera so bili rockerski boogie-woogie prvaki Status Quo. Tako kot Stonesi na sceni več kot pol stoletja, rekorderji z več kot 60 singli na britanskih lestvicah, hkrati pa bend, ki vedno ponudi tisto, kar ljudje pričakujejo. Od Whatever you

want, In the army, Rockin' all over the world, Caroline, What you're proposin' in še kaj. Dvojec Parfit-Rossi je v vrhunski formi, je pa res, da je Parfit kmalu po nastopu zbolel in je morala zasedba odpovedati koncert v puljski Areni in še nekaj nadaljnih nastopov.

Nemški rock prvaki Scorpions so bili osrednje ime prvega večera. Bend, ki prihodnje leto praznuje pol stoletja na sceni, je znan predvsem po rockerskih baladah tipa Wind of change, Still lovin' you in Send me an angel, večina pa pozna tudi njihovo udarno uspešnico Rock you like a hurricane. Da njihova rock mašina neusmiljeno melje naprej dokazujeta kitarista Rudolf Schenker in Matthias Jabs ter seveda vokalist Klaus Meine, ki z glasom uspešno kljubuje letom (66). Pričakovati bi bilo bolj navdušen odziv Avstrijcev, saj se je občinstvo do njihovega nastopa že dodobra razredčilo, večjega navdušenja pa kljub izdatnim naporom člnov zasebe ni bilo zaznati. Še najbolj je "vžgala" Wind of change, kar po svoje preseneča, saj bi bilo pričakovati, da Avstrijci svoje nemške kolege poznajo bolje kot preostali svet. A očitno ni tako.

Drugi, "heavy metal" dan, se je sprva zdelo, da bo pravi pekel, vsaj po grozečih temnih oblakih, ki so pretili že ob zgodnjem popoldnevu. Po ogrevalnih zasedbah Norikum, Belphegor, Hellyeah ter In Extremo, pa se je nebo zvedrilo. Pravzaprav niti ni bila nuja, saj so bili na vrsti norveški blackmetalci Dimmu Borgir, ki bi jim bolje pritičalo nevihtno vreme kot pa sijoče sonce. A je za hlad poskrbela njihova glasba, ki sicer morda bolje deluje v dvoranskem formatu in ob trdi temi.

Nadaljevali so britanski heavymetalci Saxon, ki so prišli naravnost z največjega metalskega festivala Wacken, počasi pa drvijo k 40-letnici delovanja. Podobno kot Uriah Heep so našli svojo pot do src starejših poslušalcev, ki se jih spominajo iz sedemdesetih in osemdesetih let. Za njimi so bili na vrsti Blind Guardian, nemški powermetalci, ki obstajajo 30 let v katerih so stalnica na nemški in tudi evropski metal sceni.

A glavni "šus" sobotnega večera je prišel s Twisted Sister, ameriško zasedbo, ki je pred trideset leti postregla z mega uspešnicama We're not gonna take it in I wanna rock. Nastopili so na enem od redkih festivalskih nastopov v Evropi, da imajo tudi v teh krajih veliko privžencev, pa so dokazovale številne majice pretežno starejših privržencev. Prvi megahit so zaigrali že v prvem delu nastopa, karizmatični (in nabildani) pevec Dee Snider pa je poudaril, da naj "tisti, ki so prišli slišat samo to pesem kar takoj odidejo domov". Nastop Twisted Sister z vsemi izvirnimi člani je tako bil nedvomni vrhunec festivala, saj je bila pod odrom največja gneča, obenem pa tudi največje navdušenje.

Za piko na i pa so se tudi letos (tako kot lani) na prizorišče Seerocka vrnili legendarni thrash metalci Slayer. Araya, King in ostali so bili v top formi, zdelo pa se je, da je bil zvok nekoliko boljši kot lani, čeprav so z nastopom začeli po polnoči in je bil dobršen del ljudi že dokaj utrujen, ali od pijače ali od celodnevnega dogajanja. A Slayer so kot člani elitne četverice "the big 4", skupaj z Metallico, Megadeth in Anthrax potrdili, da ostajajo zakon svojevrstni unikat na metal sceni, saj jih odlikuje tako brutalnost kot spevnost njihovih pesmi, katerih je veliko pravih mejnikov v njihovem žanru.

Dvodnevni festival je tako zadovoljil večino rockerskih in metalskih okusov, občinstvo pa je bilo sestavljeno iz številnih članov avtrijskij motorističnih društev, med Slovenci so bržkone prevladovali Štajerci, ki jim je Gradec blizu, sicer pa ni bilo moč prezreti velike količine tetovaž in tudi ožgane kože od sonca, ki je dva dneva kar uspešno žgalo (večinoma) nezaščiteno kožo obiskovalcev. Ali so nekateri zares prišli slišat samo eno pesem posameznih izvajalcev (Whatever you want ali In the army now, Wind of change ali pač We're not gonna take it), pa je seveda stvar ugibanj.

Avstrijci so pač svojstvena publika, ki se krepko razlikuje od evforičnih in zelo glasnih Italijanov, ali gre za "jodlarsko mentaliteto", ki ji kraljuje količina popitega piva in mislenost briga-me-kdo-je-na-odru-samo-da-se-imamo-fajn, pa pritiče pač festivalu, ki ima poleg jezera in kampa sicer asfalno prizorišče, morda pa mu manjka nekoliko karakterja, ki bi ga naredil specifičnega in ga dvignil nad ostale. Tako kot denimo tolminski MetalDays, ki ima sicer idilično sotočje Soče. Poleg vrhunskih imen zagotovo svoje na festivalu naredi prav vzdušje, ki je bilo z redkimi trenutki na Seerocku bolj medlo-pijansko kot pa kaj drugega. A Seerock se glede na ponudbo nima kaj za bati, saj ga je doslej ustoličilo že lepo število svetovnih imen, zagotovo pa lahko kaj podobnega (ali še večjega) pričakujemo tudi v prihajajočih letih.

Utinki v fotogaleriji in posnetkih!