FOTO: Paul Banks oz. ali 'indiemanija' popušča?

Potem ko je na prvem samostojnem albumu Paul Banks, ki ga večina pozna kot frontmana indie zasedbe Interpol, prevzel identiteto alter ega Juliana Plentija (Julian Plenti Is ... Skyscraper, 2009), se je na drugi plošči s preprostim naslovom Banks vrnil sam k sebi. Prva plošča je vsebovala večinoma material pred Interpolom, sedaj pa se je naselil v hladno-temačen univerzum, ki nam je dobro poznan že pri Interpolu. Razen pesmi Summertime Is Coming je napisal nove skladbe, ki koga morda spomnijo prav na njegovo matično zasedbo, čeprav je dejstvo, da je v Interpolu zgolj eden od avtorjev in da se pri njegovem solo delu natančneje in definirano zrcali njegovo pravo glasbeno bistvo. Hipnotično-melanholičen zvok zato redko kje zveni bolj prepričljivo.

Banks je bil v mladih letih oboževalec hip-hopa, saj je deloval pod imenom DJ Fancypants, pozneje pa ga je Nirvana navdušila, da je postal glasbenik. Interpol so se pri nas mudili avgusta 2011, Banks pa je sedaj prišel s svojim kvartetom v Kino Šiška predstavljat drugo ploščo. In četudi morda glasba deluje nekoliko brezosebno, ker se je pač odrekel osebi (ja, Juliana Plentija ni več), se v njegovih pesmih in baritonu lahko najdejo mnogi. Banks na novem albumu ponuja kitarski zvok, ki je nekoliko manj v ušesa "rezajoč", a se prijetno zliva z nekaj elektronike, nekateri pa so prepričani, da je s tem izdelkom pravzaprav presegel zadnji dve plošči Interpola.

Četudi sprva nekoliko hladen, je na šišenskem odru med pesmimi celo kaj povedal, čeprav to niti ni bistveno, saj je v glavnem govorila glasba. Za indie frike, ki bi jih ne glede na recesijo in zoprno plundro po ulicah Ljubljane na ta koncertni večer lahko bilo več, je bil Banks nedvomno češnja na vrhu torte ali pač še eden od zanimivih indie koncertov, ki jih ne gre zamuditi. Zagotovo se najdejo tudi taki, ki so po nekaj pesmih zamahnili z roko, češ "to je vse isto", in odšli na pivo. "Enega teh dni bodo uničili celo to jebeno mesto," vpije v pesmi No Mistakes. Banks pa je prav z melanholično Summertime Is Coming dokazal, da je lahko tudi pevec prijetnejših viž, kot bi ji sicer od njega lahko pričakovali. Brez Interpola zagotovo bolj izstopa, saj se nima kam skriti. Tokrat ga ne rešujejo zidovi butajočega zvoka, temveč je sam, samcat, a prav zato lahko sije še bolj svetlo. No, kakor za koga ...

Vlogo predskupine so imeli domači Icarus Down, ki se deklarirajo nekje med alter in indie rock. Njihova želja po drugačnosti se zrcali v žanrsko sveži, brezkompromisni in atmosferski glasbi, za katero jim je najpomembnejša zgolj ena omejitev, in sicer je to kakovost. Zasedba, ki za svoj izraz na inovativen način uporablja tudi video, je tako predstavila nov material, ki bo zagotovo kmalu svojo pot našel na novem albumu.