FOTO: Metalsko lomljenje vratov – drugič!

Če sta bila uvodna benda letošnje metalske karavane v drugi izdaji, ki sliši na ime Neckbreakers Ball, Omnium Gatherum in Gurd zgolj začetno ogrevanje, potem je pod odrom že konkretno vrelo, ko so nanj stopili nemški "vragi" Varg, vikingški metalci, ki v stilu kakih Turisas skrbijo za krvavo podobo in temu primerno peklensko glasbo. Dokaj neizraziti Danci Mercenary pa so bili samo predjed za glavni poslastici večera.

Ko se enakovredno združita metal in folk, še sploh, če je slednji obarvan s keltsko-pogansko-galskimi koreninami, potem je rezultat podoben tistemu, kar predstavlja švicarska zasedbe Eluveitie. Bend, ki je na povsem svoj način združil na videz nezdružljivo, je daleč od "hopa-cupa" poskočnih kolegov, ki prepevajo o vodki, veseljačenju in junaških bojih. Njihova filozofija seže globlje in se napaja v veliko bolj teoretsko-historični podlagi kot večina njihovih folkersko-metalskih sodobnikov.

Frontman Christian "Chrigel" Glanzmann je sicer mnenja, da "je vse skupaj le rock'n'roll", a osemčlanska zasedba da jasno vedeti, da lahko metal in folk še kako korakata z roko v roki, ob tem pa jim pomagajo tudi tradicionalni instrumenti v obliki piščal in celo zanimivo brenkalo hurdy gurdy. In če je rezultat tak kot pri Eluveitie, potem lahko le potrdimo, da je to "novi val folk metala", kot jih tudi nekateri označujejo. Več o Eluveitie pa kmalu v intervjuju s Chriglom!

Melodika death metala v kombinaciji s starim glasbenim izročilom je bila pravšnja uvertura v "headlinerje" tega večera, in sicer prvake göteburške šole melodičnega death metala Dark Tranquillity. Pevec Mikael Stanne premore neverjetno dostopnost, prijaznost in še cel kup superlativov bi lahko natresli o tem rdečelascu, ki velja za enega boljših vokalov v metalu, obenem pa je s skupino vodilni na švedski, če ne tudi evropski metal sceni svojega žanra.

Luč se je na hitro popravila, celo nekaj žarkov s sprednje strani in ne le od zadaj je presvetlilo njihov odrski manifest, ki so ga zopet predstavili ob boku plošče We are the Void. In če njihovi "bratje v metalu" In Flames po svoje na trenutke izgledajo iztrošeno in naveličano, potem so jim Dark Tranquillity lahko za zgled, kako ostati čil in zdrav, poln energije, elana in predvsem odrske karizme.

Po več kot dvajset letih na sceni Dark Tranquillity ostajajo vredni suhega zlata, ki ga v naših krajih v zadnjih letih z njimi odkrivamo v povprečju enkrat letno. Še dobro, da nekateri bendi Slovenije (skoraj) nikoli ne zaobidejo. In če nam gre dobro pri "bookiranju" velikih zvezd bolj specifičnih žanrov, kot je metal, potem ne bi smel biti problem včasih dobiti tudi kakšnega bolj "mainstream" umetnika, ki bi napolnil veliko dvorano, kakšna je v ljubljanskih Stožicah.

Če v metal svetu drži, da je Metallica zgodba o uspehu, saj so fantje dosegli, kar se je pač doseči dalo, potem bi se lahko celo Metallica kaj naučila od Dark Tranquillity. Predvsem, kako ostati zvest samemu sebi in kako še naprej delati dobro glasbo, ki ni zgolj reciklaža lastnih idej. Kajti najtežje je ob poplavi vsega biti še izviren in to zapakirati v lasten glasbeni izraz. Ob göteburških ikonah so svoje delo bolje opravili tudi tonski in svetlobni mojstri, saj se je bend dejansko videlo in slišalo, tako kot je treba.

Festival, ki se bo do konca novembra še krepko podal po Evropi, je prikazal dovolj glasbene raznolikosti, da je zadovoljil različne okuse domačega metalskega občinstva. Značilnost slednjega je, da vsem bendom, od prvega do zadnjega, izrazi podporo. Kar je po svoje tudi najbolj pošteno.

Kakovost prikazanega pa bi si zagotovo zaslužila še številčnejše občinstvo ter (vsaj v primeru Slovenije) nekoliko boljšo tehnično izvedbo. Pred karavano je še osemnajst koncertnih datumov, "mašina" pa se je šele dobro ogrela. Metalska zima pa bo za slovenske privržence dolgih "čup" in težkih zvokov še pestra, saj v naše loge kmalu prihajajo švedski vikingi Amon Amarth, sredi decembra pa se obeta še Thrashfest s Sepulturo, Exodos in drugimi.