FOTO: Metallici ponagajal dež, publika norela v blatu!

Potem ko je pred šestimi leti odpadel koncert v Veliki Gorici, je tokrat Hrvaški, po nekajdnevnih neprestanih padavinah, le uspelo gostiti Metallico.

Ta je na zagrebškem Hipodromu gostovala v okviru turneje World Magnetic Tour, okoli trideset tisoč obiskovalcev, med katerimi je bilo lepo število Slovencev, pa se je od četrte ure naprej, ko so prizorišče odprli za obiskovalce, spopadalo z dežjem, blatom in neverjetno nizkimi temperaturami za sredino maja.

Predskupini sta bili High On Fire in Volbeat, katere pevec je svojo solidarnost s premočenim občinstvom dokazal, da se je polil s plastenko vode. Slednji so danski rockerji, ki so poskrbeli za nekaj zanimivih priredb, med njimi tudi pesmi legendarnega Johnnyja Casha.

Zvezde večera so koncert začele z odlomkom iz filma The Good, The Bad & The Ugly in glasbo Ennia Morriconeja, nato pa koncert odprli s pesmijo Creeping Death ter nadaljevali s For Whom The Bell Tolls in ognjeno Fuel. Poleg starejših Ride The Lightning in Fade to Black so nato zaigrali še nekaj novejših pesmi z zadnjega albuma in opazno ohladili vzdušje. Vrelišče se je vrnilo s pesmijo Sad But True ter nadaljevalo v podobnem slogu z One (ki jo je pospremil ognjemet), Master Of Puppets, Battery, baladno Nothing Else Matters in udarno Enter Sandman. V dodatku so sledile še priredba Am I Evil? ter hita z začetka kariere Hit The Lights in Seek and Destroy.

Med več kot dveurnim koncertom je pevec James Hetfield poskrbel za nekaj tipičnega komuniciranja z občinstvom v stilu "ste z nami?" in "zakaj nismo sem prišli že prej", "hvala za podporo" in podobno. Nekoliko klišejsko, čeprav ne moremo mimo dejstva, da se je publika dobro držala in nemogočim razmeram kljubovala od začetka do konca. No, za konec jim je Metallica zato sporočila "Croatia, You Kick Ass!" in obljubila, da se bodo še vrnili. Slovenski "feni" se zagotovo ne bi branili, če bi skupino povabili na kmalu zgrajeni ljubljanski stadion. In kdo ve, morda se nam bo ta želja nekoč celo izpolnila.

Spet druga pesem je bilo ozvočenje, ki ni imelo pravega "šusa", saj na trenutke ni bilo mogoče razločiti vokala oz. spodobno slišati kitar ali bobnov. Zvok pa je nihal od solidnega pa do zadušenega, kot bi igrali na koncu dolgega tunela. Očitno je bila na delu višja sila, saj dež niti za trenutek ni ponehal, vse skupaj pa se je krepko poznalo na kakovosti slišanega.

Zasedbi, ki je zagotovo instutucija in je njen vpliv v svetu metala nedvomen, ne gre zanikati pečata, ki ga je pustila v glasbeni zgodovini. Metallica, ki pospešeno drvi k tridesetletnici obstoja, ve, da se mora, ne glede na pogoje, vedno potruditi za svoje zveste oboževalce, čeprav je to za skupino morda "le še en delovni dan na turneji". Premočenim "metalheadom" pa užitka seveda ni mogel vzeti nihče ...