FOTO: Manu Chao – tako dober žur, a tako slab zvok!

Manu Chao, ki je leta 1987 ustanovil zasedbo Mano Negra, dobro desetletje pozneje pa udaril s prvim samostojnim albumom Clandestino, je glasbeni borec za enakopravnost vseh ljudi, za enake možnosti, velik človekoljub, protiglobalist, ki vse to izvrstno preliva v svojo glasbo. Kamor koli pride, vedno obišče malega človeka, četudi je večino svoje kariere plošče izdajal za multinacionalko Virgin.

Zagovornik legalizacije marihuane, nasprotnik policijskega nasilja in modernega potrošniškega suženjstva je zadnji studijski album La Radiolina izdal leta 2007, zdi pa se, kot da mu materiala nikoli ne zmanjka. V Ljubljano je po slabih dveh letih in pol, ko je napolnil Halo Tivoli, spet prišel z zasedbo La Ventura, rockersko poskočnim kvartetom, ki ga sestavljajo še kitarist Madjid, bobnar Philipp Teboulom in baskitarist Gambeat. Kot je pri njih že običajno, so tudi tokrat poskrbeli, da je bil nabor skladb udaren, saj je od samega začetka naprej vladala prava veselica, pesmi Bongo Bong, Clandestino, Mi Vida, Me Gustas Tu, La Primavera, Desperacido, Paradise in tudi nekaj novih pa so bile razlog za vsesplošno rajanje.

Višja sila koncertu ni bila naklonjena, zato ga niso izvedli na parkirišču pred Cvetličarno, kot je bilo mišljeno, ampak so ga prestavili na Gospodarsko razstavišče, kjer pa hala (tam so na primer nastopili že Skunk Anansie, In Flames in Sunrise Avenue) ne ponuja ravno optimalne zvočne slike, saj prostor neverjetno odmeva. Zvok je zato prej "kazen za ušesa" kot kaj drugega. A od štiri do pet tisoč obiskovalcev se ni pustilo motiti. Podprti s pivom in drugimi "žlahtnimi" substancami so se razživeli podobno kot leta 2011 v Tivoliju ali maja 2002 v Križankah.

Manu Chao je ime, ki pri Slovencih dobro vžge. Dejstvo je, da ima njegova glasba "poskočen" element, ki se pravzaprav razvije v vsaki pesmi in na katerega je mogoče poskakovati in se dobro zabavati. Če za povrhu dodamo še risane animacije na velikem zaslonu na odru, v katerih lahko zasledimo agitiranje proti policijskemu nasilju, prošnje po demokraciji, enakopravnosti ter v katerih se norčujejo iz Hitlerja, Georgea W. Busha in na piedestal postavljajo Cheja Guevaro, potem nam je hitro lahko jasno, da je v dobi, ko se borimo za delovna mesta, ko so moderni upori in vstaje, to prava hrana za množice. Množice, lačne kruha in iger ter delovnih mest in boljše prihodnosti, ki pa vseeno nekako pridejo do denarja za vstopnico "modela", kakršen je oz. za kakršnega se predstavlja Manu Chao. Srž njegovega delovanja, kot pravi sam, je "neomajna želja po ustvarjanju solidarnega, pravičnejšega in boljšega sveta z glasbo".

Manu Chao tako svoje poslanstvo jemlje zelo resno, neposredno, podaja pa ga neumorno, energično in borbeno, za povrhu pa daje vtis anarhističnega, optimističnega ter zabavnega in pozitivnega borca za vse, kar je blizu malemu človeku in kar ponuja s svojo vizijo "glasbe sveta" (world music). Ali izda še kakšen album ali ne, niti ni pomembno, saj ima več kot dovolj pesmi, ki so jih ljudje v zadnjih petnajstih letih vzeli za svoje, kot tudi nekaj glavnih adutov iz časov Mano Negre, ki jih še vedno rad zaigra. Občinstva, ki si vedno želi dobre zabave in ležerne pozitive ter vstajniškega duha, pa mu prav tako, kot kaže, ne bo zmanjkalo. In četudi ga v ZDA ne razumejo najbolje, ima na voljo ves preostali svet. Kar je povsem dovolj.

Tako kot na prejšnjem koncertu v Tivoliju je tudi tokrat pred njim občinstvo ogrevala domača ska zasedba Red Five Point Star, ki letos praznuje 15-letnico delovanja in preigrava od swinga prek brazilske glasbe do punk rocka. Pred njimi pa so se predstavili še domači Hex s svojo "alter-prodigyjevsko" zmesjo elektronske glasbe.