Zasedba Laibach na na dan zmage "zmagala" v Cankarjevem domu, bi lahko rekli. Zvočno je zbombardirala razprodano Gallusovo dvorano, saj sta njen nastop zaznamovala bučnost in spektakel. Gosta, duo Silence, pa sta zmagala v "tribute" aktualnosti, ko sta se poklinila Bowieju, Pandurju in Princeu, z minimalizmom zvočne popolnosti.
OGLAS
Več videovsebin
10:46
Laibach - Naše pesmi, vaše sanje (am. posnetki)
01:38
Iz 24UR: Zasedba Laibach na dan zmage
Po tridesetih koncertih po Evropi je Laibach zaključil koncertni cikel, ki so ga oblikovali po času, v katerem živimo. Če so v časih WAT govorili "mi smo čas", je bila tokratna predstava v razprodani Gallusovi dvorani v znamenju "njihovim pesmi in naših sanj". S severnokorejskimi primesmi pesmi, ki so jih izvedli prav tam, so se sprehodili če svoje začetke (Smrt za smrt, Ti, ki izzivaš), s projekcijami, ki spominjajo na Bunuela, na stare klasike ali pač na Laibach Kunst slikarije pokolov med in po drugi svetovni vojni. Album WAT so obeležili z Now You Will Pay in The Great Divide, nato pa preklopili na Spectre, z Eurovision, Walk with Me, No History in Resistance Is Futile.
Mina Špiler je že nekaj časa polnokrvna vokalistka zasedbe.FOTO: Miro Majcen
Gosta Silence (Benko in Hladnik) sta poskrbela za "tribute" aktualnost, saj sta se v svojem kratkem, a sladkem glasbenem intemezzu posvetila trem nedavno pokojnim velikanom glasbe in gledališča. Davidu Bowieju sta poklonila njegovo This is not America, Tomažu Pandurju (s katerim sta glasbeno sodelovala pri predstavah kot so Tesla Electric Company, Kaligula in Barok) Electricity ter Princeu njegovo When Doves Cry. Lahko bi dejali, da pesmi še nikoli niso delovale bolj popolno, kot smo jih lahko slišali ob zgolj vrhunskem glasu Benka in minimalističnem aranžmaju Hladnika. Do pike natančno, a brez navlake, ko ima vsak ton točno določeno mesto in zadane žebljico na glavico brez milimetrskega odstopanja.
Predstavili so tudi priredbe pesmi iz muzikala Moje pesmi, moje sanje, ki so jih izvedli v Severni Koreji.FOTO: Miro Majcen
Laibach je potem, na čelu z vokalistom Milanom in pevko Mino izvedli na prvi pogled nedolžno My Favorite Things iz kultnega muzikala Moje pesmi, moje sanje. In ni bilo težko pričarati občutek časa, ki nas določa in je zelo daleč od svobode in sproščenosti. Laibach pa je že od samega začetka, ko so trije člani uprizorili zvočni desant bučnega hrupa, ob katerem si je večina zatiskala ušesa, dal vedeti, da bo to večer zvočne brezkompromisnosti in hkrati natančno določenega glasbenega scenosleda, kjer tako zvokovno kot vizualno ni spodrsljajev, vse pa je preštudirano do potankosti.
Laibach - Naše pesmi, vaše sanje - 25FOTO: Miro Majcen
Vizualizacijo so tekom let zdaj izpilili do perfekcije, kot tudi svetlobni park, ki je večkrat predirajoče oslepil avditorij, ko je bilo videti, da si starejši, ki so bili najbrž v večini, nekateri osupli, drugi pač ušesa zatiskajoči se, obrazi kar ne pridejo do sape, medtem ko so se mlajši muzali v nekakšnem odobravanju in skritem ponosu, da prisostvujejo nečemu veličastnemu. S čemer se gre strinjati.
Silence sta se poleg Bowieja poklonila tudi Pandurju in Princeu.FOTO: Miro Majcen
Preračunljiva vizualna sugestivnost je torej do popolnosti prepričljiva, Laibach pa so tako vrgli kost vsem tisti, ki jim morda očitajo, da so se "prodali", njihov nabolj namreč ne usiha, temveč so ga nadgradili do popolnosti, tako zvočne kot vizualne. Profesionalnost je namreč sevala iz vsake pore slabe dve ure koncerta, ki so ga proti koncu zabelili še z žvižgajočo The Whistleblowers, Dylanovsko Ballad of a Thin Man, siddhartovsko B Mashino (iz filma Jekleno nebo) ter na novo, zelo veličastno zvizualizirano in remiksano verzijo Life is Life, ki se prelije v nemško različico Leben heisst Leben.
Laibach - Naše pesmi, vaše sanje - 32FOTO: Miro Majcen
Da pa poglavje o Severni Koreji še ni zaključeno, pa je najavil napovednik dokumentarnega filma z njihovega tamkajšnjega gostovanja podaljških se je Laibach od občinstva poslovil z napovednikom za dokumentarni film z gostovanja v Severni Koreji.
Utrinke s koncerta v Cankarjevem domu si oglejte v fotogaleriji in posnetku!
Laibach - Ogledalo slovenske duše, ki pove resnico o tem, kdo je najlepši in najbolj pokvarjen v deželi tej, Samo nekaj poguma je potrebno, da se v to ogledalo pogledaš. Če si zaslepljen, jih lahko še vedno slišiš. Če pa še tega nisi zmožen pa počakaj še malo. ko boš letel visoko nad oblaki skupaj z Slaki kot srebrna ptica domov, čeprav so tam že vsa okna zaprta
bučno olje je po slovensko, a v drugi različici. V prvi različici po SSKJ: zelo glasen, hrupen: bučni glasovi trobent; tudi človek lahko zelo bučno govori. Bo dovolj?
in še eno.Kdo ih pozna po svetu razen s.Koreje?.angleži,italiani,nemci?malo dobre glasbe kot pri večini slov..ansamblov. mislim pri zabavnih tudi rock.
...za tiste, ki imajo zmrznjeno pamet in oprano glavo. Oprostite, sem žaljiv. Ampak z njihovo provokativno, pronicljivo energijo se lahko na dolgi rok odreši svet. Zapomnite si to. Ne vidimo več bolečine, ne slišimo več njenega zvenenja, skušamo doseči obnemoglo plitvino srca , ki je (že) na drugi frekvenci.
KOMENTARJI (21)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.