Koncert, ki ga mnogi ljudje, največ takih, ki so Muse videli prvič, opisujejo kot najboljši dve uri v življenju. Da, vse to so Muse, bend, katerega pesmi imajo po 20- ali 30-krat manj ogledov kot Nicki Minaj ali Justin Bieber. A vse kar je prav, Muse se zaradi česar podobnega zagotovo ne vznemirjajo, saj ima njihov alter rock velik stadionski in arenski potencial. Njihovi koncerti na novi turneji v imenu promocije šestega albuma The 2nd Law so večinoma razprodani. Mi smo zato vzeli pot pod noge in se odpravili v od Ljubljane več kot 500 kilometrov oddaljeni Pesaro v Italiji, ki je v bližini Riminija, a ponujeni priložnosti se pač ne reče NE. In tudi peturna vožnja v eno smer v primeru Muse ni bila več problem.
Po uspešno opravljeni vlogi predskupine, ko je nastopila britanska indie zasedba Everything Everything, se je bilo mogoče razgledati po Adriatic Areni, ki sprejme okoli deset tisoč ljudi, z odrom na sredini, skorajda popolna dvorana za tovrstni dogodek. A zanimivo, kljub temu da je bil koncert razprodan, ni bilo v parterju nobene pretirane gneče. Ravno tako ne na tribunah. Italijani, ki so tako kot med rjuhami očitno strastni tudi pri obiskovanju koncertov in pri "čaščenju" popularnih izvajalcev, se tudi tokrat niso izneverili. Okoli tribun so nalepili transparente s slogani, kot so No Muse, No Party (Ni Muse, ni zabave), MUSEr until the end of my life (Muser do konca mojega življenja) ali zelo domiselna (It)aliens love Muse, ki je pravzaprav besedna igra na skupinino obsedenost z vesoljci (alieni).
Že po uvodni pesmi The 2nd Law: Unsustainable, ki je idealna za intro, nam je bilo dano slutiti, da bomo priče nečemu zelo grandioznemu in nevsakdanjemu. Če ste že videli katerega od njihovih koncertov, tako kot zgoraj podpisani npr. koncert v sklopu turneje Resistance pred leti, potem veste, o čem je govor. Občutek, ki je ob neverjetni evforiji preplavil prostor, je bil zares nebeški. Tak, ki si ga želi vsak, ki obišče koncert svoje priljubljene zasedbe. In niti ni pomembno, ali so bile tri četrtine prisotnih morda na koncertu prvič v življenju, Muse so s svojo predstavo njihova življenja obogatili za izkušnjo, ki je (najbrž) ne bodo nikoli pozabili.
In če imajo Muse ambicijo, da bodo nekoč zaigral na Luni oz. v vesolju, že sedaj, na Zemlji, svoje poslanstvo opravljajo več kot dobro. V smislu, da ponudijo koncert, ki ima oder, podoben vesoljski ladji, na katerem se pevec in kitarist Matt Bellamy ter basist Christopher Wolstenholme prosto sprehajata, medtem ko je bobnar Dominic Howard bolj ali manj statičen. Bombastičnost njihovega nastopa, razsvetljave, laserjev in osrednje "skulpture zaslonov", ki se sestavljajo v narobe in prav obrnjeno piramido ter dejansko z lučmi vred spominjajo na vesoljsko ladjo, na njih smo lahko občasno ujeli tudi sporočila o ekonomski krizi, globalnem ogrevanju in ostalih problemih sodobnega časa. Scenosled pesmi se je nagibal od novih s plošče The 2nd Law (Supremacy, Save Me, Madness, Animals, Panic Station, Explorers) pa vse do starih viž, ki so seveda najbolj vžgale, npr. Resistance, Supermassive Black Hole, Undisclosed Desires, v dodatkih pa še Uprising, Survival z nove plošče in še Starlight ter Knights of Cydonia. Dubstep prvin z nove plošče je bilo komaj za vzorec. Če pa so že bile, so se te dobro zlile z zvočno sliko. Podobno kot pri Korn, čeprav je dubstep zvok pri slednjih precej bolj očiten in v ušesa vpijoč.
Ni kaj, za Muse še vedno velja, da naredijo najboljši koncert na našem planetu. Če ne dobesedno, so zagotovo zelo blizu. Točni kot ura (natanko ob devetih so bili na odru), nato pa slabi dve uri brez premora. Trojici na odru pomaga "ghost" glasbenik, dejstvo pa je tudi, da je zaradi narave njihove glasbe kar nekaj delov nasnetih oz. predvajanih in niso zaigrani v živo, poleg vse mašinerije, učinkov in ostalih zadev, ki jih bend uporablja. Bellamy menjava kitare kot za stavo in vmes še malo "poscratcha" po eni izmed svojih kreacij, ki ima poseben dodatek. Kitarski zvok skozi kopico učinkov je na trenutke mogočen in sintetičen, na trenutke pa žge kot sam hudič. Kot je treba. Ali pa Matt sede za klavir in v stilu Chrisa Martina, McCartneyja ali Eltona zapoje in zaigra kakšno balado. In stvar deluje. Oh, še kako deluje. Italijanom pa se je (s)trgalo. Skoraj dobesedno. Tisti, ki so veselo pili pivo, so pozabili celo na prepoved kajenja v zaprtih prostorih. Pomemben je bil dober žur. In tega si je večina privoščila z veliko žlico.
Učinek koncerta je veličasten, blizu popolnosti. Koncert Muse je vse, kar si lahko želimo od koncerta. Udar popolne zvočne slike, ki je za vsako posamezno pesem še vizualno skoreografiran, da se iz vsega izcimi nekaj, kar se vtisne v spomin. Muse svoje počnejo že skoraj dvajset let. V živo so več kot odlični. V družbi največjih si leto za letom izborijo posebno mesto in izstopajo. So drugačni oz. ves čas korak pred konkurenco. Ali jih bo to res odpeljalo v vesolje, ne vemo. Morda. Po svojih najboljših močeh pa povsem svoj univerzum ponudijo kar tukaj, na Zemlji. In ko človek pade v svet Muse, potem postane vernik. In nima smisla prepričevati, razlagati ali koga kovati v zvezde. Treba je biti zraven, kdor ni bil ali ne bo, bo zamudil. Zato se na Muse roma. Četudi na Dunaj, v München, Budimpešto, Prago ali pač v Pesaro. Splača se. Odločitev je seveda vaša. Če seveda pridete do vstopnice. A nič ne de, če vam ne uspe tokrat, so Muse napovedali, da bodo prihodnje leto napadli še evropske stadione. Znano je že, da se jih bo relativno blizu nas dalo ujeti 28. junija v Torinu in 6. julija v Rimu, šušlja pa se tudi o novih nastopih v Nemčiji.
KOMENTARJI (6)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.