Preprosto nemogoče je definirati, kar počne islandska zasedba Sigur Ros. Njihova zasanjana in povsem samosvoja glasba pa že skoraj 20 let, natančneje od leta 1994 naprej, osvaja milijone poslušalcev po vsem svetu. Predvsem tistih, ki v glasbi iščejo in tudi najdejo nekaj več.
Izmišljen jezik ter sem in tja angleški, v glavnem pa islandski jezik ni ovira, da ne bi univerzalna glasbena magija delovala. In očitno imajo precej privržencev tudi v Sloveniji, saj so tokrat tako Slovenci kot tudi precej Hrvatov ter kakšen Madžar in Avstrijec zgrnili v Maribor in zapolnili Trg Leona Štuklja, kjer je potekal četrti Mars festival.
Zasedba trdi, da skozi svojo glasbo potuje skozi neskončne prostranosti, obenem pa priznava, da se vse v zvezi z glasbo dogaja na nezavedni ravni in predvsem v glavah vsakega posameznika, ki jim prisluhne. In doživeti je bilo mogoče prav to. Deseterica na odru, na čelu z vokalistom in kitaristom Jónsijem je začetni minimalizem počasi stopnjevala do epskih višin in mogočnega "zidu zvoka". In čeprav so izkušnjo tihih pejsažev oskrunili žvižgi in živalski kriki nekaterih prostaških posameznikov, je bilo nemogoče iti mimo osupljivega Jónsijevega falzeta, z neverjetnim razponom in temu primerno samosvoje odrske drže.
Četudi navidez hladen in odtujen odnos akterjev na odru, od začetka do konca namreč ni nihče spregovoril niti besedice, se je občinstvo dobro odzivalo na vse, kar so Sigur Ros ponudili. Po uri nastopa se je zgodil preboj, saj se je vzdušje tudi med sicer mirnim občinstvom razživelo. In če je bil prvi del ogrevanje, potem je bil drugi del še udarnejši in zvočno impresivnejši.
Seveda pa je v primeru Sigur Ros zadeva, tako kot tudi drugod, lahko relativna. Če nekdo sliši zgolj "čudne zvoke in visokoglasno zavijanje", se drugemu ob tem odpirajo nebesa in zadevo doživlja bolj intenzivno kot spolno vrhunec. Priznati jim gre, da vsekakor znajo ustvariti posebno vzdušje, ki ga nejasne projekcije prizorov iz narave levo in desno ter v ozadju odra samo še stopnjujejo. Kitarist Jonsi je kitaro igral z lokom za čelo in iz kitare izvabljal mogoče in nadzemeljske zvoke, ki so jih podkrepile še baskitara, bobni, violine, blok flavta ter nekaj elektronike.
Pred njimi je oder s svojo zasedbo kot prva ogrevala Mojca Zalar, poznana kot mojcART, za njo pa še melodramatični Melodrom s pevko Mino Špiler v prvem planu. Slednji so enega redkih nastopov izvedli v prenovljeni zasedbi ter v bolj živi inačici, saj so se zavestno odrekli vnaprej pripravljenim matricam, da njihove pesmi sedaj zvenijo nekoliko bolj akustično in manj sintetično. Med drugim so predstavili nekoliko predrugačene favorite, kot so September, Marching on a Globe, Counting Days in druge.
Koncert je marsikoga "odpeljal", saj je bilo veliko ljudi opaziti, kako zaprtih oči uživajo in vsrkavajo zvočno ekstazo, ki se je ponujala z odra. Za povrhu pa je zdržalo tudi vreme, saj so Islandci po dveh urah in globokim priklonom z dodatkom vred poslovili, kmalu zatem pa je nad Mariborom obupalo vreme, saj se je neusmiljeno ulilo. Večina pa je najbrž domov odšla z občutkom, da je bila priča nečemu velikemu. Sigur Ros so preprosto Sigur Ros. Preprosti, veseli, sproščeni in trmasti Islandci, ki so vsakemu izmed obiskovalcev olepšali dve uri življenja, da bo lahko na svojem seznamu "kaj je treba v življenju še postoriti" odkljukal prostorček, kjer piše, da je enkrat v živo treba slišati Sigur Ros.
KOMENTARJI (8)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.