Če se komu toži po dobrem rock festivalu v naši bližini, Metalcamp oz. zdaj Metal Days pa je zanj preveč metalski, potem bi se najbrž strinjal, da mu je na kožo pisan Seerock, ki ob idiličnem Schwarzlseeju pri avstrijskem Gradcu postaja vedno bolj popularen festival, saj vsako leto ponudi več dobre glasbe in bleščečih imen.

Letos se je pretekli konec tedna v dveh večerih poleg nekaj domačih (beri: nemško govorečih imen) zvrstilo lepo število poznanih izvajalcev. Petek je že zgodaj popoldne ponudil bend nekdanjega basista Metallice z imenom Newsted, ki nekako "motorheadovsko" nadaljuje svoje glasbeno poslanstvo. Jason Newsted očitno zdaj počne bolj tisto, kar mu je pisano na kožo, in sicer igra glasbo, ki mu je bolj pri srcu, ki pa ni nujno thrash metal ali kaj podobnega, temveč se bolj nagiba k izročilu starega dobrega rock'n'rolla in heavy metala.
Behemoth so poljski prvaki black oz. death metala, ki ga vodi frontman Nergal. Znano je, da je pred leti zbolel za levkemijo, ki pa mu je bila odkrita v tako razvitem stanju, da mu je pomagala zgolj presaditev kostnega mozga. Po čudežu se je našel donator in frontman si je po nekaj letih opomogel, njihov novi album The Satanist pa bo izšel letošnjo jesen. Behemoth so znani po svoji neverjetno resni in prepričljivi odrski prezenci. Tudi tokrat je kvartet zgodnji uri navkljub prikazal vso zagrizenost in potrebno jezo, ki jo zahteva njihova zvrst glasbe. Pravzaprav ni nujno, da so Behemoth na vašem "glasbenem jedilniku", a Nergal je brez dvoma človek, ki je "nadživel" smrt, z veliko prepričljivosti in srčnosti podaja temne plati življenja, ki jih zrcali njihova navidezno trda glasba. A Behemoth so bend, ki si ga človek zapomni, saj so v tem, kar počno, preprosto odlični.
Stone Sour je hard rockovski band, ki ga je Corey Taylor imel, preden je ustvaril "maskirano nevarnost", ki jo svet pozna kot Slipknot. Bend je obstajal med letoma 1992 in 1997, zdaj pa so aktivni od leta 2002. V tem času so izdali pet albumov, zadnjega, House of Gold & Bones 2, aprila letos. Stone Sour se za razliko od trdega in brutalnega zvoka Slipknot bolj napajajo na starem dobrem hard rocku, saj zvenijo precej bolj "ušesom prijazni" kot drugi, bolj ekstremni Taylorjev projekt. Stone Sour so avstrijskemu občinstvu ob velikem odobravanju postregli tako z rockovskimi kot tudi z bolj baladnimi vižami, ki so naletele na dober izziv. Vse to pa seveda pred glavno "jedjo" večera, saj so bili zadnji na vrsti neuničljivi Iron Maiden.

Iron Maiden, bend, ki ga pravzaprav ni treba predstavljati, saj predstavlja temelj heavy metalu in deluje že od leta 1975. Institucija, v kateri sta že od vsega začetka basist in vodja Steve Harris in kitarist Dave Murray, ob pomoči izvrstnega frontmana, pevca Brucea Dickinsona, še dveh kitaristov, Adriana Smitha in Janicka Gersa ter bobnarja Nicka McBraina, še vedno piše nova in nova poglavja s svojo unikatno mešanico heavy metala. Tri kitare, ki trgajo, Dickinsonov spevni in vrhunski vokal, plus ritem mašina, kakršen je McBrain, svoj šov bazirajo na prvinski "old school" predstavi. Pevčevo mahanje z britansko zastavo, menjavanje plakatov v ozadju z maskoto Eddiejem, oder v nekaj nivojih, skratka popolna rockersko-metalska predstava. V stotih minutah nastopa so se z neverjetno lahkotnostjo in suverenostjo sprehodili čez svoje največje hite, od Can I play with madness?, 2 Minutes to midnight, Run to the hills, The number of the beast, pa vse do himične Fear of the dark, The evil that men do, Aces high in še česa. Iron Maiden še vedno imajo "tisto", kar vedno znova potrdi njihovo kredibilnost in je več kot zadosten razlog, da si ne moremo kaj, da ne bi priznali, da upravičeno drvijo proti 40-letnici obstoja.

Razočarani vsi tisti, ki so prišli na Motorhead
Drugi dan je postregel najprej z zasedbami iz domačih logov, kot sta Eichbrecher in "supermansko" navdahnjeni Ooomph!, že dan poprej pa je organizator sporočil, da je Lemmy Kilmister, vodja zasedbe Motorhead, žal zbolel, zato so mu zdravniki prepovedali letenje z letalom in so nastop odpovedali, zamenjala jih je zasedba s primernim imenom Alkbottle. Lemmyja smo sicer pred dobre pol leta videli v ljubljanski hali Tivoli. Zvezdi večera oz. namesto treh zvenečih imen, so se morali organizatorji tako zanesti najprej na Slayer in nato še Na Limp Bizkit.

Slayer so v svojih značilni maniri prišli in dobesedno zavladali nad celotnim prizoriščem. Zvok je bil na desni strani odra nekam "slaboten", saj so že pred njihovim nastopom malce hreščali visoki toni. Pri Slayer se vedno pokaže, koliko najbolj zvestih oboževalcev ima bend, saj je zanje značilno nekontrolirano dretje "Slaaaaayer!" Vrhunsko žaganje rifov, kakšne zna v svoji maniri pokazati zgolj Kerry King, udarno-brutalni glas Toma Araye ter zamenjavi za Dava Lombarda in Jeffa Hannemana, so bili dovolj dobra kombinacija, da so največji oboževalci prišli na svoj račun. Hannemana, ki so se mu posvetili v dodatku, z zastavo z napisom "Hanneman, angel smrti, 1964–2013, še naprej vlada", ko so zaigrali legendarni pesmi South of Heaven ter Angel of Death njemu na čast. Zanimivi so bili medgovori Araye, ki je nekako deloval nekoliko zmeden, pesmi pa so kajpak zvenele, kot je bilo treba, čeprav je bila usoda do benda zadnje čase precej kruta.
Vloga "headlinerejev" pa je ob dejstvu, da ni bilo Motorhead, pripadla ameriškim rap metalcem Limp Bizkit. Sprva je bil morda kdo presenečen, saj je Fred Durst na oder prišel z dolgo brado, ki je delovala, kot da bi bila umetna. A ni bila. Njegov roza zgornji del je deloval kot pižama ali nekaj, v čemer bi ga bili veseli klovni v cirkusu, svoje k šovu pa je pridala običajna "maškarada" kitarista Wesa Borlanda, ki nekako krmari med belo in črno barvo. Tokrat je nastopil popolnoma prebarvan v črno barvo, z belo glavo in svetlečimi očali z lučkami v slogu fantoma iz opere. Začeli so z verjetno največjim hitom Rollin', nato pa nanizali od Nookie, do Break Stuff, do My Generation ter priredbe The Who Behind blue eyes, ki jo je Durst odpel v družbi deklet, ki so jih njihovi fantje dvignili na svoja ramena. V slogu priredb so tudi nadaljevali, saj so izvedli Killing in the name Rage Against The Machine ter Faith Georgea Michaela. Zadeve so šle pri Tirolcih, izdatno podkrepljenimi s pivom, več kot dobro "skozi", za konec pa so prihranili še udarno Take a look around, ki so jo posneli za film Misija: Nemogoče 2. Limp Bizkit pravzaprav zvenijo neverjetno sveže, čeprav se je Durstu nabralo nekaj odvečnih kilogramov, Borland pa še naprej uprizarja svojo maškarado na odru. A glasba ostaja udarna, bend pa po ne preveč uspešnem povratniškem albumu Gold Cobra (2011) pripravlja novi album, ki se bo imenoval Stampede of the Disco Elephants, in naj bi izšel še letos.

Seerock je tako minil v znamenju sonca, rockovsko-metalskega rajanja, ki je marsikoga dobesedno "položilo", a nabor bendov bi bil ob dejstvu, če bi igrali tudi Motorhead, naravnost popoln. Newsted je zadovoljil vse tiste, ki ga (še vedno) pogrešajo v Metallici in nekako ne morejo sprejeti Roberta Trujilla, Behemoth so briljirali v svoji black metalski pozi, Iron Maiden pa prikazali, koliko energije je lahko še v bendu, ki igra skoraj 40 let in so v njem skoraj 60-letniki. Slayer se kljub odhodu Lombarda in tragični smrti Hannemana drži več kot dobro, saj suvereno nadaljuje po svoji poti, Limp Bizkit pa so si po letih premora spet pridobili nazaj svoje občinstvo in nadaljujejo v velikem slogu, kar so dokazali tudi v sklepnem nastopu letošnjega festivala, ki postaja iz leta v leto boljši. Da bo tako tudi prihodnje leto, tako lahko le kličemo še na mnogo uspešnih let Seerocka, ki ima izvrstno lokacijo, dober koncept in vedno bolj zvesto občinstvo. Na njihovi spletni strani že piše, da "se vidimo leta 2014!". Upajmo, da bo res tako. V še večji, še boljši in še bolj obiskani izdaji festivala.

KOMENTARJI (9)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.