Zasedba Pearl Jam je pravzaprav svojevrstni fenomen. Vse od devetdesetih let prejšnjega stoletja naprej, ko so ob boku z Nirvane, Alice in Chains in še koga orali ledino in ustoličili takrat popularni grunge, a so eni redkih, ki se jim je uspelo obdržati vse do danes. In tudi ostati popularni.
Že dalj časa je vršalo tudi med Slovenskimi oboževalci, saj so vstopnice za njihov koncert na stadionu Nereo Rocco v Trstu pošle v pičle pol ure, številni pa so zaradi obotavljanja ostali praznih rok. No, na dan koncerta so Italijani ponudili še nekaj vstopnic za tribune, prav tako pa je bilo pred stadionom tekom dneva živahno trgovanje na "črnem" trgu, tako da za tiste, ki so želeli na vsak način priti do vstopnice, vse skupaj najbrž ni bil pretrd oreh. Koncert je obiskalo na stotine Slovencev, mnogi so se (pametno) odločili, da bodo odšli v Trst z avtobusi, za katere imajo parkirišča (prikladno) tik ob stadionu, medtem ko so se tisti z osebnimi avtomobili morali malce bolj potruditi, saj je iskanje parkirnega prostora v Trstu svojevrstni projekt. A so Italijani mislili tudi na to in že na obvoznici celo na cestne ekrane napisali, kje morajo obiskovalci koncerta zaviti, da bodo prišli na skupinsko parkirišče, ki o ga namenili prvržencem Pearl Jam.
Stadion se je tako vse od 16. ure naprej polnil z rock privrženci skupine, da ima skupina zares goreče oboževalce, pa pričajo napisi kot je bil "prosim pridite v Južno Afriko", med zastavami pa poleg obveznih italijanskih trobojnic tudi kanadske, perujske ter izvirna brazilska za napisom "ne zanima me nogometno prvenstvo, hočem slišati Pearl Jam". Pogovarjali smo se tudi z Američanko, ki si je potovanje po Evropi s prijatelji, zanimivo, omislila z več postanki na koncertih Pearl Jam.
Seveda je sledilo čakanje vse tja do skoraj 21. ure, dobršen del ljudi v parterju, ki se je iz ure v uro bolj polnil, pa je preprosto posedal po tleh in se zabaval z gledanjem nogometne tekme na velikih ekranih, kar za fanatične Italijane ni prav nič čudnega. Tudi t. i. "fan pit" se je vztrajno polnil, zagotovo pa drži, da so bili tam najbolj zagrizeni privrženci skupine. Oder pravzaprav ni bil nič posebnega, izstopale so luči v steklenih "bučah", dvignjene nad odrom, ter nekakšen velikanski feniks, narejen iz stare pločevine. Po 35 pesmih, ki so jih zaigral par dni pred tem v Milanu, pa so bili obeti dobri.
Okoli deset minut pred 21. uro pa je se je začelo z Elderly Woman Behind the Counter in a Small Town z drugega albuma Vs., na oder pa so vkorakali pevec Eddie Vedder, kitarista Stone Gossard in Mike McCready, basist Jeff Ament in bobnar Matt Cameron. Soslednje pesmi so za razliko od Milana dokaj spremenili, kar je zagotovo razveselilo tiste, ki gredo na več koncertov. Odigrali so večino pesmi z multiplatinastega debitantskega albuma Ten, dobršen del z zadnje, desete, plošče Lightning Bolt, vmes pa navrgli še nekaj nepričakovanih biserčkov.
Tako smo dobili tudi pesmi Animal, State of Love and Trust (ki so jo posneli za film Ne meč'te se stran), ter pesmi Chloe Dancer in Crown of Thorns zasedbe Mother Love Bone, ki ju je Vedder posvetil pevcu Andrewu Woodu, ki je zaradi heroina umrl pri 24 letih. Po stotih minutah so z Rearviewmirror zaključili uradni del. Med občinstvom so mnogi v zrak s prsti moleli "hudičeve rogove", kar ponavadi počno metalci, a tokrat zadeva niti ni bila najbolj prikladna. V "fan pitu" so ves čas najbolj žejnim delili vodo, a kaj, ko se je dobro delo kmalu sprevrglo v objestnost, saj so mnogi vode malo popili, še največ pa polili oz. poškropili naokoli po nič hudega slutečih sosedih in njihovih kolegih. A važno, da je bila zabava, saj se nihče ni kaj dosti vznemirjal, vročina pa je prav tako delala svoje.
Vedder je v odlično glasovni formi, ki pa je proti koncu koncerta morda nekoliko opešala, a se je že vnaprej opravičil, saj je priznal, da je v Milanu popil preveč vina in požel navdušen odziv pretežno italijanskega občinstva. "Igrali bomo dokler nam ne bodo rekli, da naj nehamo!" je najavil na začetku prvega dodatka. In to je še kako držalo, saj smo bili časovno šele na dobri polovici. V dodatku so poleg omenjenih priredb Mother Love Bone postregli še z Jeremy in Porch in se po osmih pesmih drugič poslovili.
A so (tako kot v Milanu) še enkrat prišli nazaj. Eddie se je občinstvu zahvalil in poudaril, "kako srečni so za to, kar jim dajejo na koncertih", hkrati pa pozval, naj, ne glede na vse, ne razmišljajo o žalosti, temveč se raje ozrejo naokoli in najdejo vesele in spodbudne stvari, ki jih bodo motivirale za pozitivno in zadovoljno življenje. Sledile so še Better Man, Once in Alive ter presenečenje, ko so pod odrom (po Vedderjevih) besedah razvili največji transparent, ki ga je kdaj koli videl, na katerem je pisalo "We Keep on Rockin' in the free world with you" (še naprej bomo rockali v svobodnem svetu z vami), kar je parafraziranje pesmi Neila Younga, ki so jo izvedli kot predzadnjo pesem. Za konec pa še prelepo Yellow Ledbetter.
Pogled na uro je pričal, da so igrali nič manj kot tri ure, prav tako 35 pesmi kot poprej v Milanu, a so seznam pesmi zanimivo predrugačili. Pearl Jam so že v preteklosti sloveli kot skupina, ki se zavzame za svoje oboževalce, saj so se potegovali za čim nižje cene vstopnic. In če so nekateri za ta koncert plačali 70 ali celo sto evrov, potem lahko brez slabe vesti ugotovimo, da so dobili največ, kar je možno za ta denar. In še več. Pearl Jam niso pozerji, ki kaj dajo na izgled, temveč je vse skupaj podrejeno glasbi. Koncert bi kot stadionski spektakel lahko mirno ob bok postavili Rolling Stonesom ali Springsteenu, čeprav imajo Stonesi zagotovo, poleg glasbe, najbrž nekoliko boljši scenski šov, "šef" in Eddie Vedder z druščino pa (naj)več poudarka dajeta sami glasbeni izvedbi in vse ostalo postane sekundarnega pomena. Pearl Jam po skoraj četrt stoletja na sceni ostajajo pojem v rock svetu, dejstvo, da možje pri petdesetih ostajajo tako izvedbeno dobri, kot smo to lahko okusili v Trstu, pa je preprosto navdušujoče. Da bi le tako ostalo še čim dlje.
KOMENTARJI (19)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.