FOTO in VIDEO: Mick Taylor ponudil košček Stonesov v 'dnevni sobi'

Da so Rolling Stones v času, ko je bil z njimi Mick Taylor, ki je samo nekaj dni po tragični smrti Briana Jonesa že igral z njimi v londonskem Hyde Parku na koncertu v njegov spomin, posneli nekaj najboljših albumov v karieri, je znano. Let It Bleed (1969), Sticky Fingers (1971), Exile on Main St. (1972), Goats Head Soup (1973) in It's Only Rock 'n Roll (1974) so biseri rockerskega ritma in bluesa, vrhunec njegove in hkrati kariere Stonesov. Taylor jih je po petih letih zapustil, saj je bil popolnoma izčrpan od turnej, obenem pa ga je skrbelo, da bi resneje zapadel v prepovedane substance. Kar se mu je kasneje, brez Stonesov, tudi zgodilo. Teorije in mnenja se sicer razlikujejo, sam pa je že nekajkrat povedal, da je morda bolje, da je odšel sam, saj v nasprotnem primeru morda sploh ne bi bil več živ.

Kako koli, drugi člani Stonesov so mu kar precej zamerili, da jih je "pustil na cedilu", še posebej neuničljivi Keith Richards, ki je njegov odhod dojel kot izdajo. Čeprav je bil na Taylorja pravzaprav ljubosumen, ker je "tako dobro igral kitaro".  No, za Stonese vemo, da so v zadnjih tridesetih letih tudi nesramno obogateli, predvsem po zaslugi mamutskih stadionskih koncertnih turnej. Drugače se je usoda obrnila za Taylorja, ki je bil pred leti skoraj na robu revščine, saj se preživljal zgolj z občasnimi igranji po klubih v Suffolku, kjer zdaj tudi prebiva. Denarja od Stonesov že dolgo ni videl, po drugi stani pa jim zameri, da mu Mick, s katerim je imel nekdaj soliden kreativen odnos, ni priznal več avtorstva pri pesmi z navedenih albumov, saj bi v nasprotnem primeru lahko od tega brez dvoma spodobno živel. A prehajanja od ene založbe k založbi in obnavaljanje pogodb, se niso izšla v njegovo korist, zato je ostal na suhem.

Kot nam je zatdil v intervjuju, mu gre danes povsem v redu, saj bolj pazi nase kot pred leti in da "ni treba, da ima človek milijone funtov na računu," da je lahko srečen. Tokrat je v našo bližino, na avstrijsko Koroško, prišel v prijazni mali klub Bluesiana, ki spominja na dnevno sobo, kjer je nastopil kot gost pianista Bena Watersa. Waters velja za enega najboljših boogie woogie pianistov našega časa. Potem ko smo ga pred dvema letoma in pol videli ob boku Charlieja Wattsa (da, še enega člana Rolling Stones!) z zasedbo ABC & D of Boogie Woogie, je zdaj k sodelovanju povabil še Taylorja. Po uvodu z veliko boogie woogieja in značilnim bosim igranjem in duhovitimi nagovori Watersa je v drugem delu na oder stopila kitarska legenda, ki je doslej igrala s praktično vsemi velikimi ritem in blues ter rock glasbeniki svoje generacije.

Taylor je sicer videti, da je dal v življenju že precej skozi. Od petletne norije s Stonesi, ko sta, po njegovih besedah, vladala predvsem glasba in seks, do brezna drog, v katerega je padel kasneje. Leta zlorab so pustila vidne posledice tudi na njegovi pojavi, čeprav nekoliko otrdeli prsti še vedno dobro režejo po strunah. Taylor je demonstriral nekaj impresivnih kitarskih solaž in "stoneovsko" razpoloženemu občinstu serviral tudi svojo različico pesmi Honky Tonk Women, ki jo je tudi zapel s presenetljivo dobrim občutkom in solidnim vokalom. Čeprav še vedno rad pogleda v kozarec, sploh po koncertih, ko je čas za sprostitev, mu je treba priznati, da je lepo pričaral nekaj magije, ki jo je včasih razdajal na odrih s svojo nekdanjo zasedbo. Pravzaprav je res škoda, kot priznava tudi sam, da je doslej izdal samo dva samostojna studijska albuma, čeprav je napisal precej več glasbe. A kot obljublja, bo plošča Stone's Throw iz leta 2000 zagotovo dobila naslednika.

Oglejte si nekaj utrinkov s koncerta, več o Micku Taylorju, njegovem ustvarjanju z Rolling Stones, ekscesih in še čem pa kmalu v ekskluzivnem intervjuju!