FOTO in VIDEO: Green Day v Bologni: kaj koncert, prava norišnica!

Green Day. Punk rock skupina, ki obstaja od leta 1987, je letos na turneji 99 Revolutions. Na Facebooku ima skoraj 30 milijonov "všečkov", kar je za marsikoga pomemben podatek o njihovi relevantnosti. Konec lanskega leta so po albumu 21st Century Breakdown (2009) izdali trojni album oz. za tri albume materiala ¡Uno!, ¡Dos!, ¡Tré!, mi pa smo se zapeljali do Bologne, kjer so imeli koncert v tamkajšnji areni Unipol.

Dvorana, ki bi jo lahko uvrstili nekje med Stožice in veliko halo Tivoli, pravzaprav ni posebej izstopajoča, saj je nameščena v industrijski coni, njeni "sosedi" pa sta veliki blagovnici svetovno znanih pohištvenih verig. Prva stvar, ki pade v oči, je dejstvo, da se Italijani precej zgodaj odpravljajo na koncerte, zato se jim kajpak ne more zgoditi, da bi zamudili, kot se je že nekajkrat zgodilo pri nas. Že ob šestih so bila okoliška parkirišča skorajda polna, saj je bilo vedno manj avtomobilov v lasti tistih, ki so prišli iz trgovin, in vedno več tistih, ki so svoje jeklene konjičke pustili tam, ker so prišli na koncert. Najbolj zagrizeni mladci in mladenke so vztrajno čakali na vstop v parter, kjer je vse potekalo presenetljivo hitro, varnostniki pa niti niso pretiravali s pregledi, pomembno je bilo predvsem to, da plastenke niso imele zamaškov (da se ne bi med koncertom spremenile v dobro leteče projektile proti odru), fotoaparati pa, kar zadeva občinstvo, v Italiji praktično nikoli niso bili problem.

Ko so četrt na osmo na oder stopili ameriški pop punkerji All Time Low, so bili nekateri dvomi razblinjeni, saj je bilo več kot očitno, da je marsikdo od zbrane mladeži prišel prisluhnit tudi njim. Desetletje obstajajoči bend se je lepo vklopil v punk-rockovski kontekst večera, njihovo glasbo pa brez težav uvrstimo nekam med Green Day, Offspring, Papa Roach, Billy Talent in podobna imena. A All Time Low so brez dvoma ljubljenci najstnikov, tudi italijanskih, kako si sicer razlagati, da ni bilo malo tistih, tudi v naši neposredni bližini, ki so znali vsa besedila na pamet in so jih med nastopom tudi na vse grlo prepevali? Tri milijone všečkov na Facebooku vendarle ni mačji kašelj, mar ne? Skupina je v desetih letih posnela pet albumov in neverjetno razpoloženo občinstvo "zbodla" tudi z rifom American Idiot, ki je seveda pripadal skupini za njimi.

Nekaj pred deveto pa je bil čas, ko je bilo že vse pripravljeno za zvezde večera. Fantje za mešalnimi mizami so se odločili in zavrteli slovito Bohemian Rhapsody zasedbe Queen. In že takrat je vsak udeleženec koncerta, sploh če ni vajen koncertov v Italiji, začutil, kako neverjetno vzdušje pričara italijansko občinstvo. Morda gre za neobremenjenost, morda za miselnost ali pač za dejstvo, da se je staro, v tem primeru večinoma mlado, prišlo dobro zabavat in si dat duška, kolikor je le mogoče. Na začetku je na oder "uletel" roza zajček, ki je občinstvo povsem "nakuril" ob zvokih Ramonesov in njihove Blitzkrieg Bop. Ko je svoje odplesal, so na oder prišli pevec Billie Joe Armstrong, basist Mike Dirnt in bobnar Tre Cool. In se je začelo ...

Neverjetno navdušenje in 99 Revolutions z albuma ¡Tré! za dober začetek, ki mu je sledila Know Your Enemy z albuma 21st Century Breakdown. Občinstvo je začelo noreti, peti, plesati in ni bilo malo tistih, ki so v prvih vrstah začeli dobesedno omagovati, ali zaradi pritiska ali zaradi pomanjkanja kisika. Varnostniki in zdravstvena služba so tako imeli precej dela, a je vse potekalo, kot mora, da vse dogajanje ni pretirano motilo koncerta, ki je bil od prve pesmi v polnem zagonu. Billie Joe je po lanskem izpadu, ko je v Las Vegasu na festivalu iHeartRadio vsem dal jasno vedeti, da "pač ni je**ni Justin Bieber" in da mu nihče ne bo "omejeval nastopa", ko je pristal na odvajanju, zdaj spet v polni formi. Italijani pa seveda z njim. Boulevard of broken dreams? Seveda, cela dvorana na prstih, roke v zraku in petje melodije in besedila. Da, tako se to dela v Italiji. Ne glede na njihovo pregovorno "neznanje" angleščine. Besedila najljubše skupine pač znaš na pamet! Seveda je v primeru Green Day še vedno (predvsem pri oboževalcih) zelo aktualen njihov najuspešnejši album Dookie iz leta 1994. Zaigrajo praktično pol pesmi z njega, med njimi kajpak Basket Case, When I Come Around, She in Longview.

Šov Green day je silovit, adrenalinski, punk-rockovski, nabrit in brez nepotrebne navlake, projekcij in umetnega kiča. No ja, nekaj piratske maškarade pri skajevskem komadu King For a Day ali pa škropljenje občinstva z vodno cevjo, streljanje toaletnega papirja in majic s puško na pritisk. Zakaj pa ne? Privoščili so si celo "venček", v katerem je ob koncu uradnega dela občinstvo lahko pelo od Always Look on the Bright Side of Life pa do stonovske (I Can't Get No) Satisfaction in beatlovske Hey Jude. Za konec pa še X-Kid in Minority. V prvem dodatku so udarili še z American Idiot, Jesus of Suburbia in Brutal Love, v drugem dodatku pa še z akustično Good Riddance (Time of Your Life).

Koncert, ki je bil prava norišnica adrenalina in očitnega vsesplošnega zadovoljstva, je bil tudi v znamenju neprestanega sodelovanja občinstva. Na oder so tako najprej povabili dekle, ki je z njimi zaplesalo in nato v slogu "stage divinga" zapustilo oder, neki mladenič je izvrstno zapel del njihove pesmi, spet drugo dekle je zaigralo na kitaro, ki jo je hotelo kar vzeti domov, a seveda vse skupaj ni bilo tako mišljeno, zato jo je moralo izročiti nazaj v roke enega od članov ekipe.

Že mogoče, da so jedro Green Day v bistvu triakordne pesmi z nalezljivimi refreni in "hopa-cupa" poskočnimi elementi, a bend je v več kot četrt stoletja delovanja postal prava institucija, ki obvlada svoj posel. Dve uri in pol rock'n'rolla – kot je treba. In kot je prav. Kdor pa v življenju še ni bil na koncertu v Italiji, dvoranskem ali stadionskem, mu polagamo na srce in dušo, naj to stori čim prej. Gre za nekaj, kar je nedvomno treba doživeti. Čim večkrat.