Boba Geldofa pozna praktično vsak. Če že ne kot organizatorja mega spektaklov Live Aid leta 1985 in 20 let pozneje še Live 8, s katerima je zbral milijone prepotrebnega denarja za lačne v Afriki, pa je zagotovo že kdaj slišal pesem I Don't Like Mondays, ki jo je posnel s svojo matično zasedbo The Boomtown Rats že davnega leta 1979. Ali pa ga je videl v vlogi Pinka v kultnem filmu Zid (The Wall) legendarnih Pink Floydov.
In ko pride nekdo, kot je Sir Bob Geldof, v našo neposredno bližino, se ga splača iti poslušat. Burgkultur v koroškem Šentvidu ali po njihovo Sankt Veitu namreč vsako leto ob izdatni pomoči sponzorjev poskrbi, da na njihovo idilično dvorišče majhnega dvorca pripeljejo vrhunska imena, saj so v preteklih letih tam namreč že nastopali Jeff Beck, Ten Years After, Yardbirds, Joe Jackson, Eric Burdon, Leningrad Cowboys, Canned Heat in Jan Garbarek.
Letos je po izvrstnem ogrevanju koroških rockerjev Bališ, katere bi z veseljem večkrat slišali tudi v Sloveniji, na oder stopil človek, ki je v dobrega četrt stoletja postal sestavni del zgodovine popularne kulture, ki ga redno uvrščajo na listo najbolj vplivnih Britancev, čeprav je rojen v Dublinu na Irskem. Geldofa je za njegovo humanitarno delo odlikovala sama britanska kraljica, vmes je bil nominiran za Nobelovo nagrado za mir, za "izreden prispevek k mednarodni socialni pravičnosti in miru" pa je prejel nagrado Človek miru.
Glasbenik, novinar, igralec, pisatelj in še kaj pa si zaradi vsega, kar se je vedno dogajalo okoli njega, ni nikoli preveč belil grave. Če je najprej zaslovel kot rocker, je potem postal svetovni dobrotnik za lačne v Afriki. Nekoč je namreč dejal, da bi rad svojo slavo uporabil zato, da doseže, da se stvari premikajo v pravo smer in da se obravnavajo vprašanja, ki štejejo.
Podobno pošten pogled pa ima tudi na glasbo, saj je 60-letnik, ki bo 5. oktobra dopolnil 61 let, s svojo 6-člansko zasedbo koncert začel s skoraj ponarodelo irsko poskočnico The Great Song of Indifference. S katero je po dveh urah koncert tudi zaključil. Kot pravi Irec. Vmes je z uigranim bendom izvedel hite The Boomtown Rats, kot so Banana Republic, Rat Trap in seveda I Don't Like Mondays.
Eden njegovih bolj duhovitih dovtipov večera je bil, da "pravzaprav ne ve točno, kje je, nekje na jugu Avstrije, ker se prej ni pozanimal na Googlu". Geldof je dokazal, da je v njem še ravno toliko energije kot sredi sedemdesetih, ko je začenjal glasbeno kariero. Vrhunska izvedba, pristna odrska energija in stik z občinstvom pa so eno izmer redkih še delujočih legend novega vala predstavili v najboljši možni luči. In četudi so njegove druge aktivnosti morda zasenčile njegovo glasbo, lahko brez slabe vesti rečemo, da je Geldof tudi glasbeno (še vedno) povsem relevanten in prepričljiv.
Da so bili po dveh urah sprehoda po največjih hitih tako iz obdobja njegove matične zasedbe kot tudi njegove samostojne kariere vsi na nogah in z rokami v zraku, ni potrebno poudarjati. Geldof je po srcu, ne glede na vse, kar počne izven glasbe, še vedno rocker. Sicer pa je najbolje povedal kar sam, ko je nekoč dejal: "Politiko delam za svojo glavo, posel za moj žep, glasbo za mojo dušo, družino pa za moje srce." Ni kaj, Geldof je človek, ki mu je v življenju uspelo v vsem, česar se je lotil. Res pa je tudi, da še ni rekel zadnje besede ...
KOMENTARJI (3)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.