FOTO in VIDEO: Duran? Duran! Zakaj dvakrat? Ker pri Slovencih vžge!

Da, koncet Duran Duran v Križankah je uspel. Celo več kot to. Niti ni važno, koliko preveč je organizator prodal kart in koliko jih je razdelil, dejstvo je bilo, da Križanke že dolgo niso bile tako polne. A kaj, ko je veliko ljudi glasno negodovalo, saj se niso mogli prebiti niti za nekaj metrov v notranjost avditorija, kaj šele, da bi kaj videli. Prepovedan vnos piva? Ni važno, bolj pametno se je bilo umakniti, da si se izognil stampedu, sicer se ti ni dobro pisalo. A vendar. Ko je skupina z nekoliko zamude odigrala Planet Earth in A View To A Kill, so znorele generacije iz osemdesetih. Ko sta padla kasnejša favorita Come Undone in Ordinary World, so se oglasili tisti, ki so odraščali v devetdesetih. In ko so zaigrali Girl Panic! so se oglasile milenijske generacije. Prelepo.

Slovencem je več kot očitno na kožo pisana preverjena glasbena preteklost. Billy Idol? Da. Spandau Ballet? Seveda! Deep Purple? Normalno. Duran Duran je k sreči zasedba, ki sodi med tiste, ki še imajo kaj pokazati. Četudi bi jih nekateri radi vtaknili med metuzalemske dinozavre, ki jim je mesto zgolj še v muzeju, od koder naj občasno izdajo kako kompilacijo, je pravzaprav zanimivo, da sta njihov šov in tudi sama izvedba pravzaprav boljša kot na vrhuncu njihove slave. Predvsem zato, ker imajo zdaj manj "problemov" z vreščečimi najstnicami in končno lahko slišijo sebe na odru in temu primerno tudi bolj uživajo. Uživala pa je brez dvoma tudi publika v Križankah. In to precej bolj bučno in navdušeno kot tista pred tedni v Budimpešti.

Kot rečeno, Slovenija je očitno zlata jama za glasbene zvezdnike iz osemdesetih in devetdesetih. Tukaj jih razumemo in cenimo. Menda. Ali pa rečemo, enkrat jih pač moraš videti in takrat strumoma drvimo na koncert. Pa četudi potem vse skupaj nič ne vidimo, slišimo pa večinoma base in nekaj vokala. Kljub temu smo bili na koncertu Duran Duran. In smo šli potešeni domov. Ker smo slišali tudi Save A Prayer, The Reflex, The Wild Boys in Rio.

Koliko je od vsega tega ljubezen do glasbe in koliko biznis, je težko reči. Prav tako je težko reči, kot nam je zaupal Tomaž Domicelj, ali ti ljudje dejansko potrebujejo denar za svoj obstoj ali jim gre po domače za "gušt" ali pač še vedno lovijo mlada dekleta, ki vzdihujejo in "padajo" na njihove pesmi. No, slednje je težje verjetno, glede na to, da se čas na njihovih obrazih in pojavah vseeno pozna, po drugi strani pa je večina članov srečno poročena in ima otroke.

Simon, John, Nick in Roger peljejo Duran Duran naprej. Slovenci pa smo jih lahko prvič slišali "samo" trideset let kasneje, ko se je njihova kariera začela strmo vzpenjati. Njihov zadnji album All You Need Is Now ni preveč vreden omembe, saj večina ljudi pride poslušat in slišat tisto, ob čemer so odraščali. In to na koncertu Duran Duran tudi dobijo. Skratka, na koncu so vsi srečni. Tako oni, ki so prvič po načelu "bolje zdaj kot nikoli" slišali svoj priljubljeni bend iz mladosti, kot najbrž tudi člani skupine, ki ob tako entuziastični publiki najbrž pomislijo, da so vredni suhega zlata. Kilogrami so se najbolj opazno nabrali na Simonu Le Bonu, medtem ko so Nick Rhodes, John in Roger Taylor še vedno videti več kot dobro. Za svoja leta. Nenazadnje so v petdesetih.

Duran Duran tako ni kaj očitati, po organizacijski plati bi se dalo razpravljati o tem, kdo je dovolil tako prenatrpanost Križank in kdo je odgovoren za posledični kaos. Šov je bil dober, ozvočenje malo manj, a občinstvo je uživalo. In to šteje. Ob tovrstnih prizorih se človeku utrne misel, da bi bil že skrajni čas, da Slovenija dobi festival glasbene nostalgije po vzoru 80s Rewind festivala v Veliki Britaniji in na Škotskem. Uspeh bi bil po vsej verjetnosti zagotovljen! Domači glasbeni organizatorji bi morali o tovrstni opciji resno premisliti.