Po vseh peripetijah, ki so jih Guns N' Roses zadnje čase "zakrivili" na koncertih, v prvi vrsti je seveda Axlovo zvezdniško obnašanje in zamujanje, je bilo pred zagrebškim koncertom v zraku kanček skepse. Po drugi strani pa si je bila dobra popotnica dejstvo, da je skupina dan prej imela izvrsten nastop v beograjski Areni.
Predskupini Wasted Generation in Danko Jones sta bili napovedani za deveto oziroma deseto uro, Gunsi pa naj bi na oder stopili ob 23. uri. Ko smo izvedeli, da je Axl in kompanija ob pol desetih še vedno v Beogradu, nas je nekoliko zaskrbelo, mnogi pa s(m)o že videli scenarij, da bend ne bo stopil na oder pred polnočjo.
Ko sta predskupini oddelali svoje, se je pričelo čakanje, nestrpnost v solidno polni zagrebški Areni pa je naraščala. Ob pol dvanajstih zvečer so se ugasnile luči in z (zanj soildno) zamudo tridesetih minut je na oder prišel Axl Rose ter njegova zasedba, kitaristi Ron "Bumblefoot" Thal, DJ Ashba in Richard Fortus, basist Tommy Stinson, bobnar Frank Ferrer in klaviaturista Dizzy Reed in Chris Pitman. Axl je menda v Zagreb z zasebnim letalom prispel šele okoli 23. ure, zagotovo pa si pred koncertom ni privoščil dobrot z žara in masaže. Najbrž je to storil po nastopu.
Koncert so ob neverjetnem navdušenju pričeli z velikim pirotehničnim bumom in pesmijo Chinese Democracy z istoimenskega albuma. Axl je na oder prišel v črnem klobuku in očalih, srebrnem suknjiču, raztrganih kavbojkah in z brki v stilu cesarja Franca Jožefa. Po pesmih s prvenca Appetite For Destruction (Welcome To The Jungle, It’s So Easy in Mr. Brownstone) je takoj postalo jasno, da je pevec v vrhunski formi, ne glede na to, koliko čistega kisika je odhajal vdihavat med posameznimi pesmimi. Glas mu služi kot v najboljših časih, publiko pa je osvojil na mah.
Med starejše hite so tako pomešali nove pesmi, čeprav je bilo kot na dlani, da so njihove "klasike" občutno bolje "vžgale" kot novejše skladbe. In kdor je čakal na največje uspešnice, jih je tudi dobil, od McCartneyeve Live And Let Die do udarne Rocket Queen, "terminatorske" You Could Be Mine, dylanovske Knockin’ On Heaven’s Door. Vrhunci večera so bili nedvomno epska November Rain, ko so Axlu na oder pripeljali klavir, ljubezenska himna Sweet Child O’ Mine, s strani občinstva odpeta Don't Cry (Axl se je pridružil šele čisto na koncu), nežna Patience in bombastični zaključek s Paradise City.
Axl je med koncertom naznanil, da kitarist Bumblefoot praznuje rojstni dan, zato mu je družno z občinstvom zapel "happy birthday", sicer pa je bil koncert dolg natanko 2 uri in 45 minut. Z občinstvom ni preveč komuniciral, saj je le nekajkrat rekel hvala, predstavil je bend, po drugi strani pa se je videlo, da je vidno zadovoljen nad navdušenim odzivom in sodelovanjem publike.
Za razvlečenost koncerta so bila kriva predvsem mašila oziroma solaže, ki bi jih brez težav izpustili in tako za kake tričetrt ure skrajšali nastop. Slišali smo lahko temo Jamesa Bonda, Pink Panterja, Dizzy je na klaviaturah zaigral Ziggyja Stardusta, Axl se je spomnil Pink Floydov z Another Brick In The Wall, v dodatku pa so zaigrali celo Whole Lotta Rosie zasedbe AC/DC.
Težko je reči, da občinstvo ni dobilo veliko za denar, ki ga je dalo za vstopnico. Axl je poskrbel za vrhunski rock šov, da je Arena na trenutke pokala po šivih, a epska dolžina koncerta, ki je trajal do četrt čez drugo uro zjutraj, je bila za marsikoga enostavno preveč. Zanimivo je bilo recimo opazovati, da za zadnjo pesem Paradise City ljudje sploh niso tako noreli, kot bi bilo za pričakovati. Očitno je bila na delu utrujenost.
Kakor koli, Gunsi so še vedno zakon in 48-letni Axl po videnem in slišanem zagotovo ne potrebuje Slasha, Duffa, Matta in Izzyja, da naredi prvorazredni rock spektakel, kakršnega smo lahko podoživeli v Zagrebu. Seveda kdo poreče: "pa to niso več tisti Gunsi kot v zlatih časih", a so trije kitaristi povsem solidno zamenjali Slasha, ki je bil poleg Axla sinonim za "prave" Gunse. In ker se združitev prvotnih Gunsov, kot kaže, nikoli več ne bo zgodila, potem je trenutna postava nekaj najboljšega, kar lahko skupina ponudi. S tokratnim nastopom pa je Axl nedvomno dokazal, da je še vedno eden prvih frontmanov rocka. Četudi se je preoblekel za skoraj vsako drugo pesem, zamenjal klobuk ali prstane. A Axl je pač Axl. Res pa je, da tovrstne "pozerske" zadeve bolj pritičejo pop divam kot pa polnokrvnim rockerjem ...
KOMENTARJI (70)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.