Britanski elektronski duo Pet Shop Boys, ki je na sceni od sredine osemdesetih, je v okviru turneje Pandemonium nastopil v hrvaški prestolnici. Sprva napovedan koncert v zagrebški Areni, so tik pred zdajci premaknili v dvorano Dražena Petrovića, v kateri se je zbralo okoli pet tisoč oboževalcev glasbe Neila Tennanta in Chrisa Lowea.
Neil, ki je nekdanji novinar in intelektualec ter malce skrivnostni Chris, ki se rad skriva za izvirnimi očali in pokrivali, sta na sceno stopila malce pred deveto uro, potem ko so njuni "roadieji", oblečeni v bele delovne halje in čelade, postorili vse potrebno za začetek koncerta. Pred začetkom smo sicer lahko zrli v dva zidova velikanskih škatel, ki so bile postavljene v razmerju 5 X 5. Kaj naj bi to bilo, marsikomu ni bilo jasno.
No, vse pa se je razjasnilo, ko se je koncert začel in so začeli na škatle projicirati animacije, služile so kot platno. Duo ter dve vokalistiki, vsi s kockami na glavah, so večer odprli s pesmijo Heart z drugega albuma Actually. Poznavalcem je pesem poznana tudi po "drakulskem" videospotu, ki so ga posneli v Sloveniji na gradu Mokrice.
Vse skupaj se je začelo dogajati in kmalu smo lahko videli, da je manj pravzaprav lahko več, saj je iz trenutka v trenutek navidez skromna scena postajala veličastnejša. Glavna akterja sta naglavne kocke odvrgla že po prvi pesmi in predstavila nekaj novejših pesmi, tudi z zadnjega albuma Yes. Konec prvega sklopa je minil v znamenju buma, saj so se škatle podrle (v nasprotju s pričakovanji, da se bo to zgodilo že na začetku koncerta), na odru pa sta se pojavila temnopolta plesalka in plesalec v pajkicah, ki sta marširala ob pesmi Go West, sicer priredbi Village People, kar je bil eden prvih vrhuncev večera. Kasneje smo si razjasnili tudi, kdo sta pevki oz. plesalki, ki sta bili na začetki v kockasti opravi. Ko sta razkrili obraz, smo lahko videli, da sta seksi svetlolasi dvojčici, ki sta občinstvo na mah osvojili s simpatičnostjo ter neverjetno izraznimi plesnimi gibi.
Konec drugega sklopa so zaključili z elvisovsko Always on My Mind in Left To My Own Devices, nato pa vse skupaj nekoliko umirili z nekaj baladnimi pesmimi, ki jo je zaključila Jealousy. Zadnji del so udarili z eno prvih večjih uspešnic iz osemdesetih Suburbia, nadaljevali z What Have I Done to Deserve This, pri kateri je pomagala virtualna Dusty Springfield, sledila je Se A Vida E ter priredba pesmi Coldplay, Viva La Vida. Za konec pa so prihranili še njihov največji hit It's A Sin. Koncert sta zaključili dve pesmi v dodatku, Being Boring in West End Girls, ki sta temperaturo "butnili" čez vrelišče.
Dvojec je prikazal izjemno predstavo, ki je zagotovo očaral tudi tiste, ki (doslej) niso bili njihovi veliki oboževalci. Koncert je poleg dobre glasbe ponudil očem všečen futuristični spektakel s plesalci, zanimivimi koreografijami, preoblekami in atraktivno dramaturgijo. Dvorana je ob zaključku pokala po šivih, brez težav bi se občinstvu dalo "vztrajati" še kako uro, vzdušje in dober občutek pa vseh, ki s(m)o bili prisotni, po koncu kar nista in nista hotela zapustiti ...
KOMENTARJI (9)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.