Legendarna beograjska zasedba Disciplina Kičme (DK) je ena od dveh kultnih zasedb beograjskega novega vala, ki sta izšli iz še bolj prelomne zasedbe Šarlo Akrobata (ŠA), druga je seveda Ekatarina Velika (EKV). Če je trio ŠA v samo dveh letih naredil pravi bum na beograjski rock sceni, kar je tudi spočelo novi val, so svoje povedali na kompilaciji Paket aranžman (z Električnim Orgazmom in Idoli) ter na (edini) plošči Bistriji ili tuplji čovek biva kad... (1981). Trije egi so se kmalu razšli, Milan Miladenović je šel na svoje in ustanovil EKV, Koja je naredil Disciplino Kičme, Ivan Vdović pa je kasneje igral tudi v zasedbi Katarina II, umrl pa leta 1992 kot ena prvih žrtev aidsa v Jugoslaviji, dve leti kasneje pa je za posledicami raka na trebušni slinavki umrl še Miladenović.
Koja, ki se je v času največje popularnosti ŠA pojavil v filmu Dečko koji obečava, je samostojno pot nadaljeval z Disciplino Kičme in dve leti ni kaj dosti igral, saj projekta nihče ni jemal preveč resno. Nato so izdali prvenec Sviđa mi se da ti ne bude prijatno leta 1983 pri slovenskem Helidonu, tri leta kasneje pa še Svi za mnom!. A zgodovina se je izkazala, da je na strani Koje, saj je prvenec DK, kljub nakladi samo pet tisoč kosov, bila razprodana, album pa uvrščajo med pet najboljših na Balkanu v 20. stoletju. Po razpadu Jugoslavije je Koja svojo srečo iskal v Londonu, kjer je za potrebe britanskega trga bend preimenoval v Disciplin A Kitschme, spoznal je tudi temnopolto pevko Bebe Gofi, ter leta 1996 izdal ploščo I Think I See Myself On CCTV, ki jo je britanski tisk popljuval, saj jo je revija Melody Maker označila kot "najslabši album vseh časov", saj se jim o Koji in njegovem kultnem statusu na Balkanu ni sanjalo.
A Koja se ni predal in tako po štiridesetih letih rock'n'rolla, v njegovem primeru bolj bluesa, funka in še česa, z baskitaro, ki jo ima nastavljena nekako tako kot Lemmy iz Motorhead, z obilico efektov, da je klasična električna kitara pravzaprav odveč, vztraja še naprej. Na odru Gale hale smo tako lahko videli zgolj baskitaro, bobne, orglice in pomožni ženski vokal. Ozvočenje, ki je bilo po "spinal-tap-ovsko" nastavljeno "vse gor do 11", je bučalo in prediralo ušesne bobniče prisotnega občinstva, ki je Kojino soliranje ter preigravanje sprejemalo odprtih rok in src. In zdelo se je, da je bila energija prava, saj je bil odziv močan, po videnem in slišanem pa je bilo moč dobiti občutek, da ko s(m)o že vsi obupali, da bi Koja še naprej neumorno igral, norel, pel na vse grlo in kot zadnji borec, ki še stoji na nogah, morda premagal celo samega sebe.
Utrinki v fotogaleriji!
KOMENTARJI (1)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.