Skupina U2, ki prihaja iz Dublina na Irskem, ne potrebuje posebne predstavitve. Na sceni je več kot četrt stoletja, letos pa se predstavljajo s svojo "vesoljsko" vizijo, futuristično konstrukcijo odra, ki so ga ustvarili z najmodernejšimi tehnološkimi sredstvi. Njihova evropska turneja 360 stopinj je v polnem razmahu, za nami pa je prvi od dveh razprodanih koncertov v hrvaški prestolnici.
In čeprav so bile vstopnice razprodane, se jih je pred samim stadionom Maksimir še vedno dalo kupiti, saj so številni v začetni nakupovalni mrzlici kupili celo po več vstopnic. Obiskovalci koncerta, ki so počasi kapljali od dopoldneva naprej, so se bolj začeli kopičiti v urah zgodnjega popoldneva, tistim najbolj vztrajnim in zagrizenim pa je uspel tudi preboj v t. i. notranji krog, ki je najbližje članom skupine med samim koncertom.
Kot je bilo slišati s strani organizatorjev, je koncert obiskalo okoli 60 tisoč ljudi, ki so prišli poslušat najbolj slavni irski rock kolektiv. Ta si je za predskupini izbrala zasedbi The Hours in Snow Patrol, ki sta svoje delo solidno opravili, trenutek, ki smo ga čakali vsi, pa je napočil nekaj minut čez deveto zvečer.
Ker ima sama koncertna postavitev odra vesoljski pridih, so koncert začeli ob zvokih pesmi Space Oddity Davida Bowieja. Čez nekaj minut pa so na oder stopili Larry Mullen, Jr., Adam Clayton, The Edge in seveda pevec Bono. Po nabito polnem stadionu je završalo, skupina pa je večer začela s pesmijo Breathe z novega albuma No Line on The Horizon, nadaljevali so z istoimensko pesmijo ter prav tako novima skladbama Get on Your Boots ter Magnificent. Za vse tiste, ki prisegajo na njihove starejše pesmi, so nato zaigrali Beautiful Day, Elevation, srce parajočo One, Until The End of the World ter Stay (Faraway, So Close).
Najboljši odziv pa poželi s klasikami iz svoje bogate diskografske zgodovine, saj so nas razveselili tudi z The Unforgettable Fire, Sunday Bloody Sunday, Pride (In The Name of Love) in Where The Streets Have No Name. Po slabih dveh urah pa so se na oder vrnili še z dodatkom Ultraviolet (Light My Way), With or Without You ter novo Moment of Surrender, Bono je dodatek odpel s posebnim mikrofonom, ki so mu ga spustili z vrha konstrukcije, po rokavih suknjiča pa je svetil z laserskimi lučkami.
Tokratni koncert U2 bi, tako kot pevec Snow Patrol Gary Lightbody, brez težav lahko označili za nekaj najboljšega, kar ponuja sodobni stadionski rock. Gre za spektakel, ki so ga U2 vse od turneje ZOO TV, ko so se prvič poskusili z multimedijskim projektom vrhunskih razsežnosti, iz turneje v turnejo samo še nadgrajevali. Da je bil koncert vizualno prava paša za oči, ni treba posebej poudarjati, dejstvo pa je, da so s to postavitvijo in tehnološkimi triki, vizualijami ter celotnim šovom vrgli rokavico drugim mega skupinam, kot so Rolling Stones. U2 bodo s takim odnosom do glasbe, svojih oboževalcev in dobrimi medsebojnimi odnosi še dolgo krojili in kraljevali na svetovni glasbeni sceni. Obenem pa so pokazali, da jim v dovršenosti (skoraj) ni para.
Seveda Bono ni mogel niti mimo svojih političnih cvetk, saj je tokrat pesem Walk On posvetil demokratični voditeljici Aung San Su Kji in se na glas zavzel za njeno izpustitev, saj jo imajo v Mjanmaru že skoraj 14 let v domačem priporu. Proti koncu koncerta nam je z velikega videozaslona spregovoril še afriški aktivist Desmond Tutu, ki se je zahvalil za vso pomoč, ki jo po zaslugi U2 in organizacije One prejemajo revne dežele.
Kdor (po)čaka, dočaka ...
Čeprav je Bono najbolj izpostavljen član skupine in njen prvi glasnik, tudi s političnimi in dobrodelnimi idejami ter pobudami, pa se je tokrat za zelo dostopnega izkazal njihov bobnar Larry Mullen Jr.
Po koncertu smo namreč obiskali tudi uradni "afterparty", kjer smo ob zvokih skupine U2 uživali v prijetnem ambientu lokala Lemon (tako kot ena izmed njihovih pesmi). Tik pred našim odhodom pa se je pred lokalom ustavilo črno terensko vozilo, iz katerega je stopil Larry.
Seveda je to pomenilo, da še ni bil čas za odhod, kar se je kasneje izkazalo za pametno potezo, saj smo se z njim okoli četrte ure tudi na kratko pogovorili. Presenetil nas je s svojo dostopnostjo, zgovornostjo in odkritosrčnostjo.
"Ljudje so potrebovali nekaj časa, da so dojeli, da smo res tam. Navdušenje se je počasi stopnjevalo, kar nam je osebno ljubše, kot če doživimo avtomatski odziv na koncertu, ki pa morda ni tako pristen, kot je bil tokrat. Dejstvo je, da bi radi posneli album, ki bi ga radi predstavljali tudi na bolj intimnih prizoriščih, čeprav se zavedamo, da je naša glasba najbolj primerna za mega stadionske koncerte. Sicer pa tudi mi nismo nezmotljivi, kitarist The Edge je na enem od nedavnih koncertov 'skuril' ojačevalec, zato upam, da se nam kaj podobnega ne bo zgodilo na drugem zagrebškem koncertu," nam je zaupal simpatičen bobnar, ki ni deloval prav nič zvezdniško.
Koncertni dan z U2 se je tako zaključil v zgodnjih jutranjih urah in to v najboljši možni luči. Ne zgodi se namreč vsak dan, da ob štirih zjutraj poslušaš prigode bobnarja ene od najboljših in najslavnejših skupin na svetu ...
KOMENTARJI (102)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.