EKSKLUZIVNO: Pogovor s članom spremljevalne skupine Rolling Stonesov

V okviru projekta The Rolling Stones project je v portoroški Avditorij prišel Tim Ries s skupino. Tim Ries je sicer džez glasbenik, ki je v svoji karieri igral z mnogimi zvenečimi glasbenimi skupinami, med drugim pa tudi z Rolling Stonesi. Izdal je tudi pet avtorskih CD-jev. V zasedbi sodeluje kar nekaj zunanjih (koncertnih) članov Rolling Stonesov, kot so Darryl Jones na basu, spremljevalni vokalisti Bernard Fowler (back vokal Stonesov), in Michael Davis na trobenti. Tim Ries je tako v džez stilu rearanžiral glasbo Stonesov. Riesa smo ujeli pred koncertom, ko nam je zaupal nekaj podrobnosti sodelovanja s Stonesi, o novem projektu in o džez glasbi.

Kaj vam je ljubše, ustvarjanje glasbe, snemanje, igranje na odru?

Če bi lahko prišel na oder in ne bi razmišljal o ničemer drugem kot o glasbi, bi bilo super.

Vaš novi CD, drugi del projekta predelave komadov The Rolling Stones, ki prihaja, je kar velik projekt, sodeluje 72 glasbenikov in nekatera zelo zveneča imena. Kako je bilo to logistično spraviti skupaj?

To mi je vzelo dve leti življenja. Medtem ko smo na turneji v različnih mestih, sem tudi aranžiral glasbo, potem je bilo delo v studiu, pa tudi snemanje filma. Bilo je utrujajoče, nisem imel nič prostega časa. Ko sem bil na turneji sem ob prostih dneh aranžiral glasbo. Ko sem začel s tem projektom si nisem mislil, da bo sodelovalo 72 ljudi. Mislil sem, da jih bo okoli 25, kot pri zadnjem projektu. Potem pa se jih je nabralo toliko, saj sodelujejo tudi skupine iz Afrike, Argentine, Japonske, Brazilije, Mehike ...

Kaj pritegne klasično izobraženega glasbenika, ki je izdal pet avtorskih džez albumov, da se spusti v tak projekt?

Ideja prvega projekta je bila, da samo aranžiram glasbo Rolingov v džez izvedbi. Ko sem igral s Stonesi me je namreč vedno zanimalo, kako bi njihova glasba zvenela v džez izvedbi. Vedno sem si želel aranžirati tudi popularno glasbo. Tako sem Stonese na turneji vprašal in oni so privolili.

Nekje ste rekli, da ko ste prvič pomislili, da bi rearanžirali glasbo Stonesov, se vam je zdelo, da imajo tako glasbo, ki bi jo bilo lahko predelati. Potem ko ste dejansko začeli rearanžirati pa ste rekli, da je bilo delo kar težko. Zakaj?

To je bilo zato, ker nisem hotel delati takšne glasbe kot jo igrajo Stonesi na odru, ker bi to pomenilo, da bi bil le še en „cover“ band. Tega pa nisem želel, nisem želel delati tako, kot delajo oni, moralo je priti iz moje perspektive. Vseeno pa nisem želel spreminjati melodij, vse melodije so iste, spremenil pa sem groove, ključe in podobno. Namesto, da je rock and roll, je komad sedaj mogoče balada, ali pa je začinjen z brazilskim glasbenim stilom. V rearanžamaje sem vključil vse stile, ki jih rad poslušam. To je glasba iz Afrike, Brazilije, Indije. Vse to sem inkorporiral v glasbo.

Kako je delati z Rolling Stonesi? Ali so zahteven bend?

Ne, so najboljši šefi na svetu! Res nas spoštujejo v smislu, da nam pustijo, da smo mi v bandu. Na primer, ko delamo nek komad v katerem ni trobil in si morda želijo, da bi bila, nam dajo svobodo, da sami najdemo, kaj bi sodilo noter. Želijo nam dati možnost, da v glasbo dodamo kar lahko in mislim, da je to najboljši način sodelovanja.

Veliko ljudi pravi, da je saksofon najbolj erotičen instrument. Poleg kitare. Zakaj menite, da je tako? Verjetno ne zaradi imena, kajne?

Ne, mislim, da je saksofon in še posebno tenor saksofon, najbližje človeškemu glasu. Je v rangu moškega pevca. Poslušajte na primer pevca Johnnyja Hartmana, ki je naredil ploščo z Johnom Coltranom. Onadva skupaj zvenita izvrstno, ker ima glasba lepo združitev glasov. In v resnici je saksofon tudi samo moj glas, ki prihaja ven. Instrument sam ne pomeni skoraj nič. Je samo to, daš ti vanj.

Kaj vas je potegnilo v glasbo? Imate kakšne najljubše melodije? Bi nam lahko kakšno zaigrali?

Ko sem bil otrok je moj oče igral trobento. In ko sem hodil okoli z njegovo skupino sem poslušal njihovo glasbo. Kasneje pa sem tudi igral z njimi. Njihova glasba je bila glasba 40-tih let, big bandi, Duke Ellington in podobni. Louis Armstrong pa je bil moj prvi heroj. Obstaja ena pesem, ki gre takole (zaigra komad). To je komad Louisa Armstronga in Elle Fitzgerald - They can't take that away from me. Ko sem bil majhen sem slišal ta komad in sem bil navdušen.

Ozzy Osbourne je nekoč rekel: „Nočem riffa, ki bo impresioniral Satrianija, dajte mi riff, ki bo prepričal mulca, da bo šel v trgovino, si kupil kitaro in jo začel igrati." Kaj menite o tem?

No, jaz bi šel še en korak naprej. Namreč otroci, zelo majhni otroci, imajo radi kreativno glasbo. Njim ni treba razmišljati kaj pove založba ali mediji in revije. Oni samo vedo, kaj se jih dotakne. Torej, ko vidiš tri ali štiri letnega otroka in mu kaj zaigraš in ga pritegne, je to zagotovo pristno.

Sami ste šolani glasbenik, predavate tudi na več fakultetah. Bi rekli, da lahko šolanje omeji kreativnost? V kakšnem smislu pomaga šolanje?

To je seveda odvisno od vsakega posameznika. A na splošno menim, da je treba ohranjati ravnovesje. Če je samo šola postane stvar zelo akademska in preveč določena. Na drugi strani pa stvar lahko postane zelo razpršena. Jaz sem se začel zelo mlad učiti klasično glasbo in džez.

Ko je prišel ven džez, je bil neke vrste upor, vsaka glasbena zvrst je bila na začetku na nek način upor. Danes pa ni več videti, da je tako. Zakaj?

Živimo v družbi kjer je vse skupaj zmešano, vsi stili se sedaj zelo prepletajo. Vi govorite o času 30-tih in 40-tih let, ko je bil „mainstream“ neka posebna zvrst džeza, ni bilo zraven na primer električne kitare. Bila je popularna glasba, ki so jo igrali s trobili. Potem je v 60-tih letih prišla električna kitara, akustični zvok je postal manj pomemben. Mogoče se vsakih 20 ali 30 let zgodi nekaj zelo unikatnega. Na primer: najprej je bil bebop, Charlie Parker, Louis Armstrong. Potem je prišel John Coltrane, ki je to spremenil. John Coltrane je veliko pomagal Jimi Hendrixu - brez Coltrana ne bi bilo Hendrixa, brez Hendrixa pa tudi rock and roll ne bi bil tak, kot ga poznamo danes. Vse se nekako zliva v drugo, brez enega ne bi bilo drugega.

Mnogi znani džezisti igrajo radi tudi po kakšnim manjših džez beznicah, za mali denar ali pa tudi zgolj zaradi užitka. Na primer v New Yorku, Chicagu. Imate tudi vi to navado?

Ja, seveda. Danes niti ne več toliko, vendar, ko sem se prvič preselil v New York, sem to počel petkrat na teden. Če sem imel koncert, sem šel po koncertu igrat. Pa še danes, če imam nastop, ki se konča prej, grem in se usedem v kakšen klub s kakšnim prijateljem in igrava.

Kaj vam to daje?

To me ohranja mladega. Je pa tudi to, da se v New York preseli veliko mladih talentiranih glasbenikov in mogoče lahko slišiš 20-letnega glasbenika, ki je res dober. Potem boš šel domov in vadil še malo več. To te poganja naprej.

Razmišljate o kakšnem podobnem projektu še s drugimi rock skupinami?

Nekaj imam v mislih, delam na tem, vendar sedaj še ne morem povedati za kaj gre. CD bo zunaj morda čez kakšno leto. Vedno imam sicer vsaj štiri ali pet projektov, o katerih razmišljam.

Česa se najbolj spominjate iz turneje z Rolling Stonesi?

Moram reči, da je bilo igrati z njimi velika življenjska izkušnja. Ko si na odru, ko si v zaodrju in se ogrevaš je eno. Ampak, takoj, ko stopiš na oder in začutiš energijo množice, je kot na nogometni tekmi. Ta energija pride iz občinstva in band jo vrne. Ta izkušnja, ko sem prvič prišel na oder, je neponovljiva. Je kot takrat, ko punco prvič primeš za roko. In te prevzame. In še vedno je krasna, vsakič znova.