20 let Siddharte: od vrhunca za Bežigradom do prizemljitve in vrnitve

Bili smo na predpremiernem poslušanju Siddhartinega novega albuma z naslovom Ultra, s katerim so glasbeniki – po junija izdanem ploščku Infra – okronali svojo 20-letnico obstoja (v počastitev tega jubileja so se odločili izdati dva albuma s po deset pesmi – za vsako leto eno). Plošča bo na prodajnih policah dosegljiva 11. decembra, tisti, ki bi jo radi dobili prej, pa jo lahko naročijo na njihovi spletni strani (prvih 300 srečnežev bo zraven dobilo še njihove avtograme), možno pa jo bo kupiti tudi na stojnici ob njihovem koncertu 10. decembra na Kurzschlussu, kjer bodo prvič v živo predstavili tudi nekaj novih skladb. Več o novem albumu in o dogajanju v teh 20 letih nam je razkril basist Jani Hace.

Za člane je bilo to leto precej naporno

"Bilo je kar natrpano leto. Takšnega smo si zadali in nekako smo približno tudi vedeli, v kaj se spuščamo. Čeprav te na koncu potem vedno začnejo dušiti roki. Mislim pa, da je vse speljano v takšni maniri, kot smo si želeli. Na nobenega od albumov nismo dajali nekaj, česar ne bi hoteli ali notri dajali nekih polnil, ampak smo se z vsemi pesmimi kar nekaj časa ukvarjali. Sicer še nimam občutka distance, a se mi zdi, da nam je uspelo dati ven dva takšna koherentna albuma," meni Hace.

Na Ultri gostujeta tudi Uroš Umek in Urban

Na Ultri sta tudi dve sodelovanji. Pri pesmi In Levitation je sodeloval Uroš Umek, pri pesmi Strele v maju pa hrvaški glasbenik Urban. To sta tudi edini skladbi na albumu, ki nista povsem v slovenskem jeziku (In Levitation je ves v angleščini, Strele v maju pa so delno v hrvaščini).

"Z Umekom je ena daljša zgodba še od prej. Naš odnos je že tako zelo dober – neka takšna vzajemna ljubezen obstaja že od albuma Silikon delta, kjer je tudi naredil dva naša remiksa. Jaz sem z njim sodeloval tudi že pri nekih drugih projektih. Ta pesem In Levitation, ki je na Ultri, je nastala štiri ali pet let nazaj. Pesem sta postavila Umek in Gregor Zemljič. Mišljena je bila za Umekov takratni album, ki pa potem iz bolj ali manj objektivnih razlogov ni nikdar izšel. Tomija so takrat povabili, da naredi svojo vokalno linijo čez ta komad, jaz sem pa na tej pesmi igral bas. Potem smo na to pesem že vsi pozabili, verjetno tudi Umek. Ko smo delali nabor komadov, pa je Tomi iz enega predala to potegnil ven in rekel, da se mu zdi zanimivo. Tudi mi namreč radi z elektroniko koketiramo na razne načine, zato se nam je zdelo primerno, da umestimo ta komad na ploščo, seveda, če bi se Umek strinjal. In se je. Potem je šlo samo še za stvar izvedbe na novo. Nismo želeli, da je komad čisto v tehno verziji, ampak smo mu želeli dati nekaj našega rock'n'rolla. To, kar je zdaj na Ultri, je konglomerat njegovega pisanja, Umekovega pisanja in do neke mere tudi zvoka, in našega zvoka," nam je pojasnil Hace.

Do sodelovanja z Urbanom pa je prišlo, ker so želeli sodelovati z nekim drugim glasbenikom. "Že pred časom smo razmišljali, s kom od hrvaških izvajalcev oziroma od kod drugod, bi si želeli kaj posneti ali deliti neko skupno pesem. Zelo hitro se je pojavilo ime Urban, saj na neki način vleče neko dosti podobno zgodbo, ko mi. Ne govorim, da je to ista glasba, a po mojem ima do vsega tega nekako približno podoben odnos kot mi. Tako smo ga nekako začutili. Pesem smo že imeli, nismo pa imeli še besedila. Želeli smo ustvariti neko pesem, ki bi delovala združevalno, a ne v nekem patetičnem smislu, ampak na popolnoma umetniško-ljudskem nivoju. Če že cel svet hoče razpasti, dajmo mi na svoj način povedati, da se da tudi drugače, da obstaja neka skupna zgodba, neki podoben pogled na življenje s te ali z one strani meje – za nas te sicer tako ali tako ni. Urban je to zelo dobro poosebil v eni vrstici, ko je rekel: 'Mi sanjamo v istem jeziku,' kar je meni poanta tega komada. Mislim, da smo z njim zadeli žebljico na glavico," meni Hace.

Na predpremiernem poslušanju pa nismo slišali zadnje skladbe z naslovom Road. "To je presenečenje. Gre za komad, ki so ga naredili naši odrski delavci, naša ekipa," nam je izdal Hace. Njegovi najljubši skladbi z albuma sta sicer Strele v maju in Dolga pot domov. "Ne morem se čisto odločiti med tema dvema. Strele v maju morda zaradi aktualne tematike, Dolga pot domov mi je pa tako tekstovno kot lirično en biser na plošči," nam je razkril Hace.

Ultra : Infri

"Ultra je mogoče v svojem izrazu nekoliko ostrejša. Tudi tekstovno je bolj angažirana. Infra je bila tekstovno malo bolj osebnoizpovedna, na neki način malo bolj intimna, na momente tudi malo šegava, na Ultri je pa par močnih momentov – ta združevalni in pogled na trenutno situacijo okoli nas, ki ni rožnata. Verjetno nič ne rešiš s tem, če o tem poješ, lahko pa morda osvestiš koga oziroma vsaj podaš neko svoje mnenje. Ultra je zagotovo ostrejša. Meni je tudi, morda tudi zato, ker je bolj sveža, na neki način ljubša. Je malo bolj na nož. Definitivno pa se zvokovno drži Infre. Spada v enako obdobje. Recimo, da je za zbiratelje to dober dvojni album," nam je dejal Hace.

Mejniki so albumi

Siddharta je v 20 letih izdala osem albumov. Hacetu so ta minila zelo hitro, se pa kljub temu počuti toliko let starejšega. "Če pogledam po albumih – recimo, da so to neka obdobja po katerih gledam svojo glasbeno kariero – se mi zdi zanimivo, ko pomislim: 'A že tu smo, že tako veliko smo narediti v tem času?' Če se spominjaš dogodkov in brskaš nazaj ter gledaš neke slike, vidiš, da smo v tem času nekam prilezli, da smo se toliko in toliko postarali, kar je super in naravno in tako to gre. Takšno je življenje,"  je realen Hace.

V 20 letih se je spremenilo zelo veliko stvari

"Zdaj je vsega več, po drugi strani pa je povpraševanje po določenih zadevah vedno manjše, upada. Kar opažam v zadnjem času, je, da vsi vlečemo neke uspešne zgodbe nekih povratkov na odre. Mi, Big Foot Mama, Dan D, Mi2 – to so skupine, ki so nastale v nekem podobnem obdobju, ki so tudi že imele neke vzpone in padce, a se zdaj spet vračajo, rock'n'roll prizorišča se spet vračajo, nekaj spet oživljajo, kar me navdaja z nekim upanjem. Po drugi strani smo pa pred kratkim imeli neki akustičen koncert, na katerem so ljudje uživali, a so se vmes toliko pogovarjali, da ti skoraj ne slišiš in ti sploh ni nič jasno. Reagirajo, odzivajo se, super vse, a verjetno imajo tako polne 'riti', da si morajo vmes še kaj povedati. Ne vem. Spremenilo se je to, spremenil se je način podajanja glasbe, spremenilo se je to, da je veliko manj ekskluzive, vedno bolj je vse dostopno – to se je spremenilo v 20 letih. Kar je pri nas dobro, pa je, da ta intenziteta ne popušča. Še vedno, ko se lotimo albuma, nam enako ni vseeno, kaj bo gor, še vedno se trudimo iskati neke svoje poti, ustvariti neki svoj zvok. Še vedno obstaja ta želja in volja," razkriva Hace.

Najlepši spomini: Bežigrajski stadion, akustični koncert s simfoniki in koncerti na Poljskem

"Vedno znova se vračam na ta bežigrajski koncert. Po moje je to vsem nam do takrat in po moje še danes izpolnitev najlepših sanj. Ko si se začel ukvarjati z glasbo, ko si videl neke svoje idole, ki so takrat to počeli na takšen ali drugačen način v manjših ali v večjih prostorih, se ti je, ko se je takrat zgodil ta Bežigrad, zdelo, kot da je vse mogoče. Temu sicer ni bilo ravno tako, je pa bila ena uresničitev naših sanj, sanj naših oboževalcev in je po mojem še vedno najlepši spomin. Dobrih koncertov je bilo pa v teh 20 letih nešteto, od akustike – tudi ta v Cankarjevem domu s simfoniki je bil eden takšnih vrhuncev – pa še bi lahko našteval. Pa koncerti na Poljskem. Ko smo po dolgih letih prvič prišli – mislim, da v Vroclav – nismo mogli verjeti, da imamo tam ljudi, ki poznajo besedila, ki znajo cele plošče na pamet in smo morali celo ploščo skoraj dvakrat igrati, ker so bili tako navdušeni. To so lepi spomini," nam je dejal Hace.

Nesoglasja, prepiri in odhod člana

Ni pa bilo vedno vse lepo. "Vmes so bili tudi trenutki, ko se je zadeva zelo podirala. To je bilo obdobje med albumoma Rh- in Petrolea. Ravno iz tistega največjega, recimo temu uspeha, je potem prišla neka prizemljitev. Verjetno je čisto logično, da se to tako zgodi, le da mi nismo takrat tega tako dojeli oziroma smo to težko sprejeli. Takrat je bilo tudi dosti kreganja v skupini, v končni fazi sta nas takrat zapustila tudi Cene in menedžer Iztok Kurnik. Bilo je cel kup notranjih nesoglasij – tako z razlogom pa tudi brez, ker se pač stvari niso odvijale tako, kot bi se lahko. In smo pač iskali krivce oziroma krivdo, ki pa je na neki način vedno kolektivna. A to nas je utrdilo in iz tega smo šli naprej in še vedno ustvarjamo," nam je dejal Hace.

Spremenil ne bi ničesar

"Ne vem, kaj bi lahko spremenil. Menim, da ima življenje neko svojo pot. Tako kot film: uvod, jedro, zaključek in verjetno tako ali tako sproti vplivaš na to, kakor si že takrat lahko. Za nazaj se pa tako ne da. Pa tudi, če bi se dalo, ne bi," nam je dejal Hace.

Radodarni oboževalci

Siddhartovci imajo zelo radodarne oboževalce. Bi pa včasih raje videli, da jih ne bi imeli. Tako na oder kot za njim so namreč večkrat dobili stvari, ki si jih niso najbolj želeli. "Na odru so pristale pločevinke piva, pa tudi medvedki in spodnje perilo. Meni je to vedno bizarno – zakaj bi moral spodnjice vreči na oder? V bistvu mi je bizarno, da bi kar koli vrgel na oder – sploh ne vem, zakaj bi moral kaj vreči na oder," nam je v smehu dejal Hace. So pa dobili tudi vrsto stvari na malce bolj uglajen način. "Vedno kaj prinesejo – kakšne drobne pozornosti. Kadar prinesejo kakšno hrano ali pijačo, ti je malo strašljivo. Saj je fino, ko dobiš neko stekleničko z likerčkom in ga poskusiš, a spet – nikoli ne veš, kaj boš dobil," nam je dejal Hace. Kakšnih težav s preveč zagretimi oboževalci pa nikoli ni imel.

Jani sicer opaža, da oboževalci rastejo z njimi, prihajajo pa tudi novi. "Mislim, da vsak izvajalec, ki pušča otroka v sebi, se pravi, ki ne dozori v smislu, da si reče: 'Zdaj sem pa odrasel, zdaj se bom pa čisto zresnil in same resne stvari počel', da če puščaš to otroškost v sebi, bodo tudi tisti, ki so te po mojem kot mulci začeli poslušati, nekako rastli s tem, ker bodo to še vedno čutili. Prihajajo pa vedno novi – isto mulci – in še vedno jih starši pripeljejo – ali pa so zdaj že starši tako veliki oboževalci, da v bistvu mulce doma pustijo, pa pridejo oni na koncert. Mi smo družinski band," nam je dejal Hace.

Želje in cilji za naprej

"Zdaj smo po mojem naredili glasbe za nekaj časa, tako zase kot za druge. Kar ne pomeni, da smo brez idej, mislim pa, da smo zadostili svoje potrebe po snemanju za nekaj časa. Zato si zdaj želimo čim več koncertov. Da bi zapolnili vse termine oziroma koncertne odre po Sloveniji, ki so mogoči za prihajajoče pomlad in poletje. Upam, da tudi na Hrvaškem in na Poljskem, ki je najbolj realna, kar se tiče tujine. Ostalim iz benda, družini in vsem pa želim zdravja," še pravi Hace.