Zaradi filmov mu grozijo s smrtjo

Za Joshuo je prikazovanje filmov v nekdanji Jugoslaviji vedno zelo čustveno, saj je bil njegov mentor velik jugoslovanski filmar Dušan Makavejev, ki je zdaj tudi njegov zelo dobri prijatelj. "Vsak film mu tudi prinesem pokazat v Beograd," je ob slovenski premieri razkril režiser, ki si je že prislužil naziv kultni.

Joshua je na filmih delal 10 let. "Teater ubijanja (The Act of Killing) in Pogled tišine (The Look of Silence) sta med seboj povezana filma. Vseeno je, katerega vidite najprej. Oba tvorita celoto," pravi režiser. V prvem, kontroverznem Teatru ubijanja, je Joshua povabil skupino nekdanjih članov indonezijskih vodov smrti, ki so v šestdesetih letih pobili več kot milijon domnevnih komunistov, da po vzoru svojih najljubših hollywoodskih filmov pred kamero ponovno uprizorijo svoje zločine, v drugem Pogled tišine pa prinaša drugo plat zgodbe - o Adiju, štiriinštiridesetletnem indonezijskem okulistu, ki ob ogledu Oppenheimerjevih posnetkov izve, kako je bil umorjen njegov brat Ramli (ta je umrl pred njegovim rojstvom) in se odloči, da se bo soočil z možmi, odgovornimi za njegovo smrt.

Tako kot pri režiserjevem prejšnjem filmu so številni člani ekipe, vključno s sorežiserjem, zaradi strahu pred povračilnimi ukrepi v špici zapisani kot 'anonymous'. Da strah ni iz trte izvit, je na lastni koži večkrat občutil Joshua, ki zaradi filmov še vedno dobiva grožnje s smrtjo. Zaradi njih tudi nikoli več ne bo obiskal Indonezije. "Večina groženj je sicer opozoril, naj ne hodim več v Indonezijo. Ne gre za obljube, ampak za pogojevanje. 'Če se vrneš, bomo odrezali tvojo golo glavo in jo uporabili za nogomet.' Če torej ne bom šel tja, tega ne bodo naredili. Me je pa včasih strah, ko sem v ZDA, saj vem, da ni težko koga poslati tja in dobiti pištolo ter me ubiti, pa tudi v Avstraliji in v Hongkongu. V teh krajih sem še posebno previden," nam je po slovenski premieri filma zaupal Joshua. Omenil pa je tudi bistveno razliko med snemanjem obeh filmov. "Pri Teatru ubijanja se skorja nikoli nismo bali za svoja življenja. Vlada je pred nami razgrinjala rdeče preproge. Ko sem delal s preživelimi, pa so nas na začetku nenehno nadlegovali in grozili, kasneje, leta 2012, ko se končeval film Teater ubijanja pa so na tistem območju že vedeli, da imam stike z guvernenjem, podpredsednikom in vodjo nacionalne paravojaške skupine, zaradi česar sem se lahko vrnil in posnel film s preživelimi brez nadlegovanj," pravi Joshua.

Da se je Teksašan, ki je študiral na univerzah v Harvardu in na Central Saint Martins v Londonu, trenutno pa živi na Danskem, odločil za to temo, je botroval njegov obisk neke indonezijske plantaže palmovega olja leta 2001 v lasti belgijske družbe, na kateri so ljudje umirali zaradi herbicidov, a se bali kar koli narediti v zvezi s tem, saj so nanje poslali paravojaško skupino, spomin na leti 1965–66, ko je prišlo do genocida pa je bil še preveč živ in jih je bilo strah, da bi se ponovil, saj je ta paravojaška skupina tudi takrat z vojsko sodelovala pri moriji. Da bi jim odgovorni dali zaščitno opremo ali herbicid zamenjali z manj toksičnim, pa jim ni prišlo niti na misel. "Prišel sem do spoznanja, da je strah integralen del izkoriščanja globalnega juga. Spoznal sem, da je nekaznovanje zgodba današnjega časa," pojasnjuje Joshua, ki se je za snemanje filmov Teater ubijanja in Pogled tišine odločil na prigovarjanje tamkajšnjih ljudi, naj se vrne in posname zgodbo o tem, zakaj jih je tako strah in kako je živeti z ljudmi, odgovornimi za te zločine. "Tri tedne po začetku snemanja filma je vojska preživelim zagrozila, naj ne sodelujejo pri njem. Ti pa so me prosili, naj ostanem in poskušam priti do zločincev. Bal sem se pristopiti k njim, ko sem sčasoma premagal strah, pa sem ugotovil, da so zelo odprti za sodelovanje in da so mi pripravljeni zaupati tudi najmanjše podrobnosti svojih ubijanj. O tem so pripovedovali z nasmehi na obrazu pred svojimi vnuki. Potem so me povabili na mesta zločinov in mi opisali, kako so jih ubili. Posnetke sem pokazal Adiju in zločincem, ki so jih želeli videti. Dve leti sem bil agent preživelih, saj tega sami niso mogli narediti in snemal vsakega zločinca, ki sem ga našel in šel navzgor po verigi poveljevanja. 41. je bil Anwar Congo, glavni lik filma Teater ubijanja."

Za režiserja je bilo snemanje filmov, s katerimi je začel na začetku leta 2003, zelo izčrpavajoče. "Zame je bilo delati film Teater ubijanja zelo čustveno naporno, saj sem moral iti v osrčje globoke človeške bolečine in v enega od najbolj zastrašujočih vidikov našega bitja ter se ob tem ne zdrzniti in ne pogledati stran. Z Anwarjem Congom sem moral biti kolikor se da intimen, da bi gledalcem omogočil čim bolj pristen stik z njim, to pa je pomenilo, da sem moral tam ostati zelo dolgo. Z njim sem snemal pet let, skupno pa sem naredil 1.200 ur posnetkov. Bilo je zelo boleče. Osem mesecev sem imel nočne more in težave z nespečnostjo. Sem pa ugotovil, da njegovo hvalisanje z zločini ni ponos, ampak obramba, obupni poskus samoprepričevanja, da je tisto, kar so naredili, prav. Snemanje filma Pogled tišine pa je bilo čustveno zdravljenje. Da lahko zahvaljujoč filmu ljudje po vsem svetu vidijo bolečino, ki jo je prestala Adijeva družina, je zelo katarzično," je prepričan Joshua. Režiser je z glavnima akterjema še vedno v stikih. Z Adijem se slišita vsak dan, z Anwarjem pa sta se v času izida filma Teater ubijanja slišala vsak drugi teden, zdaj pa se vsake dva-tri mesece. "Na neki čuden način imam Anwarja rad. Mislim, da ima tudi on mene," pravi Joshua. Režiser je zaslužen tudi za to, da Adiju ni več treba hoditi od vrat do vrat, saj mu je pomagal odpreti okulistično trgovino, kar je zanj veliko bolj profitabilno, saj zdaj k njemu hodijo ljudje, ki očala zares potrebujejo, kar se ob obiskih od vrat do vrat ne zgodi vedno.

Joshua, ki je za Teater ubijanja prejel nominacijo za oskarja za najboljši dokumentarec, bi si zelo želel ponoviti ta uspeh tudi s filmom Pogled tišine. "Nominacija bi bila super. Letos mineva 60 let od začetka indonezijskega genocida, ki se v bistvu še vedno ni končal, saj so odgovorni še vedno na oblasti. Trenutno obstaja gibanje, ki si prizadeva za resnico in spravo. Nominacija za oskarja bi morda lahko prisilila vlado, da naredi naslednji korak v tem procesu," je prepričan režiser.

Joshua trenutno dela že na naslednjem projektu, a nam česar več od tega, da bo tudi pri njem uporabil metode, ki jih je razvil ob snemanju Teatra ubijanja v novem širšem kontekstu, ni želel razkriti. "Ko delam z ljudmi želim vzpostaviti zelo čist, odkrit in natančen odnos. Zdaj, ko sem neke vrste javna oseba, tega odnosa ne želim zasenčiti s hrupom, s fragmenti, citiranimi v medijih. Odnose želim ohraniti čiste, tako da bo delovni odnos ostal čist," nam je razlog za molčečnost pojasnil režiser.