Pet let je že minilo, ko se je v kinodvorani odvrtel zadnji Harry Potter film. Čeprav se je govorilo, da je to to, pa se je nekako vedno zdelo, da izredno priljubljena in uspešna franšiza ne bo potonila v pozabo. Tako zaradi oboževalcev kot zaradi same industrije – kuj železo, dokler je vroče. Prišla je knjiga Magične živali in kje jih najti, nato je udarila novica, da prihaja tudi film. Tako smo po petih letih znova dobili nov vpogled v magični svet Rowlingove.
Tokrat junaki niso več otroci, glavni junak je odrasel čarovnik, ki obožuje magične živali. A še vedno so tukaj otroški protagonisti, ki so bolj pomembni, kot si najprej mislimo. Režiser David Yates, ki se je podpisal že pod Harry Potter filme, je imel tako dovolj izkušenj, da je neznane junake vpeljal v nam že znan svet, svet otroške magije, kjer se znova skriva nekaj temačnega in zloveščega. Zanimiva selitev v Ameriko pa je film približala tudi tistim, ki so nemara oboževalci superherojev v svetu Marvela. Glavni lik Salamander, kot tipičen, angleški čarovnik, ki nam je nadvse domač zaradi predhodnih filmov, sreča tipične ameriške čarovnike, ki dodajo zgodbi svež pečat.
Izbira Redmayna je bila zelo bistra poteza, njegov obraz je tipično angleški, igra sramežljivca pa mu je pisana na kožo. Seveda brez radovedne, samosvoje Američanke ne gre – lik Tine Goldstein je tako nekakšna ameriška verzija pogumne Hermione, ne gre tudi brez nove (stare) verzije Mrlakensteina. Če dobro opazujemo, bi (nam že znane like iz Harryja Potterja) brez težav povezali z vsemi novimi liki. A to ni napaka ali slaba odločitev, z dotično potezo nam like izredno hitro približajo in nam jih naredijo simpatične. Seveda k simpatičnosti pripomorejo tudi magične živali.
Rowlingova in Yates sta prišla na plan z domiselno idejo, kako dolgočasnim sivim newyorškim ulicam dodati neko novo dimenzijo in to dobesedno – s pomočjo navadnega, oguljenega kovčka dobimo vpogled v popolnoma nov magičen svet, ki ga občasno prekine le malce preveč plastičen CGI (računalniško ustvarjene podobe). Dobro premišljeni so tudi detajli, ki smo jih že videli v Potter filmih – žlička, ki sama meša kakav, likalnik, ki sam lika perilo ... če smo imeli v Potterju magične čokoladke, ki so povzročile zanimive reakcije, imamo tu magične pijače v nočnem lokalu. Film so prilagodili vsem tistim oboževalcem, ki so začeli sago o Harryju Potterju gledati kot otroci – tako je Rowlingova znova naredila dobro potezo, zgodba ni več otroška, liki niso več otroci, dodani so zanimivi elementi zapuščenosti, zlorabe, jeze in težkih odločitev, za otroke imamo lepe, pisane magične živali, za odrasle pa razmišljanje o težjih človeških temah. In glede na to, da bodo čez leta posneli vsaj še štiri filme, si je pisateljica zagotovila tudi novo generacijo gledalcev.
Če potegnemo črto, film je očarljiv in zabaven, ima trenutke v katerih uživajo tako otroci kot odrasli, po drugi strani pa je film dovolj temačen, da ni osladen. Film bi lahko stal kot samostojna enota in je zaključena celota, če tako želite. A z vpeljavo dodatnih, stranskih likov – ki so mogoče v prvem filmu videti nepotrebni, so nam napovedali, kaj vse nas še čaka v prihajajočih zgodbah.
KOMENTARJI (2)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.