VIDEO in FOTO: Laibach ali Jekleno nebo nad Ljubljano in Mariborom

Laibach je končno prišel v miru in naredil nemir, bi lahko rekli. Kje drugje kot v domači Sloveniji, natančneje v ljubljanskem Kinu Šiška, kjer je bila dvojna premiera filma Jekleno nebo, pod katerega se je podpisal finski režiser Timo Vuorensola. 32-letnik, ki je v svoji "vojnozvezdniški" maniji, skupaj z navdušenjem nad znanstveno fantastiko, pred leti s prijatelji kar sedem let snemal in tudi posnel Star Wreck: In the Pirkinning, parodijo, ki bi ji z veseljem kljukico dal tudi sam George Lucas. Timo je režiral, v filmu tudi zaigral in se nekega večera s prijatelji odpravil v savno. Tam pa je veseli druščini po primerni količini alkohola v glavo padla ideja, da posnamejo film o nacistih, ki so se po letu 1945 preselili na Luno. "In Laibach bodo za film naredili glasbo!" si je napol v šali zaželel mladenič, ki je že vrsto leto goreč oboževalec naše kultne skupine.

No, kakih pet let kasneje so se na podlagi štirih milijonov evrov zbranega denarja z različnih strani in še kakega zraven s pomočjo posebne akcije prek spleta njegove sanje začele uresničevati. Mladi nadobudni filmar je izdelal prvi napovednik in ga v najboljši možni veri poslal Laibachu s podvprašanjem, ali bi bili pripravljeni za film narediti glasbo. Odziv Laibacha je bil, presenetljivo, pritrdilen. Vuorensola, ki ima tudi svoj black metal industrial noise bend Älymystö, si najbrž ni predstavljal, da je na začetku lepega prijateljstva z našo zasedbo in hkrati za korak bližje izpolnitvi svojih vizij.

Jekleno nebo (Iron sky), ki je prav tako zaradi večletne produkcije in snemanja večinoma pred "green wallom" in zahtevne računalniške postprodukcije nastajal okoli pet let, je tako letos končno ugledal luč sveta. Gre za komedijo o nacistih s temne strani meseca, ki se odpravijo znova zavzet svet, in sicer s pomočjo črnca, ki ga je v imenu naslednje predsedniške kampanje na Luno poslala ameriška predsednica, ki leta 2018 ni nihče drug kot Sarah Palin (oz. vsaj film na to nakazuje).

Po Hitlerju je führer sedaj Wolfgang Kortzfleisch, kot ga uteleša Udo Kier, željan njegove oblasti pa Klaus Adler, ki ga igra Götz Otto, z njim pa na Zemljo na skrivaj pride tudi njegova nesojena nevesta Renate Richter (Julia Dietze). Amerika sprva v novodobne naciste ne verjame, nato pa takoj odreagira in z vsemi možnimi sredstvi napade nemške "okupatorje".

Ironična ZF komedija na hudomušen način in z distanco, brez obsojanja sodobnih Nemcev, prikaže nesmisle in fanatizem iz nekega drugega časa. Vse skupaj lahko gledamo tudi skozi poanto filma Veliki diktator Charlesa Chaplina, ki ima jasno referenco v Jeklenem nebu. Za vso lupino, pa naj bo ta kakršna koli, se torej skriva sporočilo miru. Vrhunsko narejen ZF izdelek si zasluži vse pohvale po tehnični plati, prav tako so izbrali solidno ekipo igralcev, izmed katerih je pravzaprav resnično znan le kultni Kier, a vsi dobro opravijo svoje delo. Glasba Laibacha služi kot izvrstna kulisa, posebej pa pridejo do izraza določeni ključni trenutki, ob katerih bodo zagotovo uživali vsi privrženci skupine, saj so vzorci in odlomki pesmi zares profesionalno in z občutkom vkomponirani v film. Prav tako vrhunski so specialni efekti, pohvaliti pa gre tudi dialoge, ki poskrbijo za obilo smeha, skupaj z zapletom in pomenljivim razpletom.

Film je postal kulten že zdavnaj pred izidom, saj je bila spletna promocija od "ust do ust" oz. na različnih forumih in spletnih straneh zares močna. To pa pomeni, da kritiki in stroka tokrat niso in ne bodo imeli odločilne besede, saj si velja film ogledati in potem lahko vsak sam presodi, ali mu je všeč ali ne. "Film so skoraj povsod lepo sprejeli. Je pa občinstvo izrazito razdelil. Eni ga besno sovražijo, kot da je nekaj povsem ničvrednega, spet drugi ga cenijo kot enega najboljših filmov, kar so jih kdaj koli videli," nam je v pogovoru zaupal režiser.

Film si bodo zagotovo ogledali oboževalci Laibacha, saj jih je bilo veliko že na prvih dveh projekcijah, zagotovo pa je zanimiv tudi za širše občinstvo, saj je pohvale vreden izdelek, a z nekoliko specifično tematiko. Kdor lahko vzame to v zakup, si lahko obeta dobro uro in pol hudomušne filmske zabave. Film bo na rednem sporedu slovenskih kinematografov od 10. maja naprej.

Po dveh premiernih projekcijah filma je sledil koncert Laibacha, v okviru turneje, ki so jo poimenovali We come in peace (Prihajamo v miru). Laibach je samo teden dni po zgodovinskem nastopu v londonski galeriji oz. muzeju Tate Modern filmu ob bok "udaril" še na domačih tleh. Program sega od starih predelanih pesmi s prihajajoče plošče Laibach Revisited do programa s plošč Volk, Nato in WAT, skupaj z redkimi pesmimi, ki jih večina ni slišala že lep čas.

Poleg petih standardnih Revisited pesmi Mi kujemo bodočnost, Smrt za smrt, Brat moj, Ti, ki izzivaš in Država so nato postregli s primerno moderniziranima različicama pesmi Leben – Tod (z albuma Opus Dei) in Die Grosste Kraft s plošče Slovenska akropola (1987). Poslastica je bila zagotovo tudi Le Privilege Des Morts s plošče Kapital, v kateri je frontman Milan Fras v francoščini "bral" iz knjige Kapital. Za nežni moment večera je poskrbela Mina Špiler s čustveno izvedbo pesmi Beatlov Across the universe, ki jo je v laibachovskem "originalu", na albumu Let it be, sicer zapela Anja Rupel. Če se spomnimo, je bil videospot za omenjeno pesem prvi posnetek kake slovenske (oz. jugoslovanske) skupine na takratnem MTV-ju.

Ob projekcijah insertov iz filma so nato izvedli še Take me to heaven, B Mashina, Amerika in Under the iron sky, uradni del pa zaključili z Warme Lederhaut (nemško različico pesmi Warm Leatherette Daniela Millerja oz. The Normal) ter Love on the Beat, ki jo v izvirniku poje Serge Gainsbourg. V prvem dodatku so udarili z Leben heisst Leben ter Geburt einer Nation (oboje s plošče Opus Dei) ter priredbo skladbe Boba Dylana Ballad of a Thin Man. Občinstvo pa se kar ni dalo odgnati in Laibach je postregel še z zaključno pesmijo večera Das Spiel ist aus.

Kogar film morda ni docela prepričal, se prav gotovo ni mogel upreti nastopu Laibacha. Zasedba, ki je brez dvoma ena največjih slovenskih izvoznih artiklov, ki ime Slovenije že več kot dvajset let promovira tudi po svetu, je očitno na svojem kreativnem vrhuncu. Pred izdajo sta namreč albuma Laibach Revisited in Reproduction Prohibited / An Introduction To ... Laibach, izšel pa bo tudi živi album z njihovega nastopa v londonskem Tate Modernu.

In če kdo meni, da je njihova relevantnost ugasnila s propadom prejšnjega sistema, potem je dovolj, da si ogleda enega od njihovih nastopov in se prepriča, da je njihovo sporočilo in podajanje glasbe še kako aktualno in na svetovnem nivoju. Četudi je vse morda le rock'n'roll, Laibach to počne z dušo, s predanostjo in na način, ki preprostno nikogar ne more pustiti ravnodušnega. In če to gledamo skozi prizmo slovenstva, smo pravzaprav lahko veseli, da ga imamo. Česar se zavedajo tudi številni tujci, ki kot njihovi zvesti podaniki romajo na številne koncerte širom po Evropi. Tudi v Šiški jih ni manjkalo. Seveda so si mnogi izmed njih "dvojno dozo" (= film + koncert) po Ljubljani privoščili tudi v Mariboru, dan kasneje. Laibach pa 23. junija z enakim programom pričakuje še Kranj na Festivalu Carniola.