Ujeta je v vrtincu kreativnosti

Sem Sandra Erpe, 22-letna študentka prvega letnika magistrskega študija primerjalne književnosti in literarne teorije. Ufffffffff, vem! Kar veliko besed, ki želijo na mesto mene povedati le to, da rada berem in še raje pišem. Moja prva ljubezen kljub vsemu ostaja glasba, ampak! Ko se glasba sreča z mojo drugo ljubeznijo – poezijo – nastanejo avtorske skladbe, ki govorijo o mojih izkušnjah, pogledih na svet pa (itak) čustvih ... To je tisto, kar pri ustvarjanju najbolj obožujem: poveš točno tisto, kar te muči, kar ti gre tako zelo na...saj veste kam, in to zaviješ v čisto svež paket – v svoje majhno darilce ter ga podariš tistemu, ki ti želi prisluhniti.

Ko sem bila še čisto majčkena dekl'ca (no, dejmo bit pikolovski: stara štiri leta), sem staršem ponosno povedala: "Ko bom velika, bom pa pevka!!!" Na začetku osnove šole sem začela s svojimi čisto prvimi pesmicami... Spomnim se samo ene, mogoče malce neprimerne za punčko, ki obiskuje tretji razred, vseeno pa je krasen dokaz za to, da se ljudje čez leta ne spreminjamo tako zelo (ohoho, pa še rima se!):

Bilo je enkrat poleti,
so se morali zajci ogreti...
Eden zajec skoči,
ga drugemu v rit poči!

Kaj se je od takrat spremenilo? Nič! Še vedno si želim točno to: peti in pisati, še raje pa združiti oboje! No, pa zredila sem za 50 kg, zrastla za več kot en meter ter si pustila rasti lase ...

2. Kateri dogodki bi predstavljali uresničitev tvojih sanj v zasebnem in poklicnem življenju ter seveda v povezavi s tvojim talentom?

Čeprav se morda sliši klišejsko, si v zasebnem življenju želim predvsem zdravja – če je to poštimano, lahko pridno delam tudi ostale stvari!
V poklicnem življenju ...hja! Rada bi uspela v tem, kar imam najraje – torej v glasbi. Rada bi se s tem ukvarjala poklicno. Rada bi igrala na velikih odrih. Rada, rada, rada... Najbolj od vsega pa si želim, da bi se poslušalci poistovetili z mano, z mojimi besedili in preslikali moje besede v svoje življenje. To je tisto, kar zares šteje. Če se pa to zgodi, potem sem pa zmagala!!!

3. Tvoja pot v šovu se je resneje začela na avdiciji. Kakšna izkušnja je bila to zate in kaj ti je najbolj ostalo v spominu?

To je bila pa res neizmerno lepa in grozljiva izkušnja obenem! Res mi je veliko pomenilo, da sem lahko na takšem odru predstavila sebe, sploh pa svojo avtorsko pesem in da sta jo tako žirija kot publika lepo sprejeli. Neverjeten občutek, resnu (resnu rečemo dolenjci).
Seveda pa je tukaj še trema – ta majceni sovražnik, ki se ti naseli v grlo in poskbi za zoprn cmok, zaradi katerega točno tisti trenutek ne moreš odpeti tako, kot si želiš... V domači sobi vse izgleda precej drugače kot na VELIIIIIIKEM odru.
Morda mi je ravno zato najbolj v spominu ostal Marjetkin komentar, da potrebujem več nastopanja oziroma kilometrine – in ja, se totalno strinjam.

4. Ali se je tvoje življenje kakorkoli spremenilo po nastopu na avdiciji?

Ne ravno. Prijatelji so bili zeloooo ponosni name, to moram reči. Me res podpirajo in mi povejo iskreno mnjenje – to je pomembno, to rabim. :) Starši pa mojo udeležbo na šovu dojemajo tako: "Ja. Punca pa zdej res misl zares!" 

5. Kako si sprejela novico, da si ena od polfinalistov šova Slovenija ima talent? Kakšna je bila tvoja reakcija in kako so novico sprejeli tvoji najbližji? 

Z eno besedo: Š O K ! Res. Tega nikoli ne pričakuješ, čeprav upaš na najboljše. Ampak ja! Mene je prešinila samo misel: kako kul, da bom lahko takoooooo veliki publiki predstavila še eno avtorsko skladbo – še en delček mene. JUPIIIIIIIIII!!!
Prijatelji – totalno vzhičeni! Starši – presenečeni pa nič manj šokirani kot jaz.

6. Kako se pripravljaš oz. se še boš pripravljala na polfinalni nastop? 

Bom vadila, vadila, vadila, vadila, vadila, dokler ne padem dol. Kar v grobem pomeni: vaje solo petja, fuuuuuuuuuuul moram zvadit kitaro in pa naštudirat, kako se na odru totalno izklopit in prepustit, da te kljub tremi odnese v tisto magično sfero glasbe.

7. Kako gledaš na konkurenco v šovu Slovenija ima talent?
Lahko rečem samo waaaaw! Res. Kaj vse ljudje zmorejo. Plesalci me fascinirajo predvsem zaradi treh stvari: 1.) Kako si lahko zapomnijo vso to koreografijo??? 2.) Gibčnost – te besede ni v mojem slovarju... Mam težave že s prevali, tako da, ja... 3.) Kako lahko vse skupaj izgleda tako usklajeno? Težko si predstavljam, koliko vaje je potrebno, da nastop izgleda tako.

Prav vse pa izjemno spoštujem že zato, ker so zbrali pogum in nekaj, kar jih resnično veseli, pokazali celotni Sloveniji. Že odločitev, da nastopijo na šovu pomeni, da si nekaj resnično želijo početi in si za to pripravljeni storiti vse.
Če si v tem, kar rad počneš, izvrsten, dobiš pri Sendi (kot mi pravijo prijatelji) pa še bonus točke!!!

8. Zakaj bi morali gledalci, ki bodo v velikem finalu odločali tudi o zmagovalcu šova, glasovati prav zate?

Zame bi morali glasovati, ker sem nekaj zares posebnega, ena redkih kantavtork v Sloveniji in ker na slovensko glasbeno sceno prinašam svežino.

Moje skladbe govorijo o čisto običajnih stvareh, o »tistih« občutkih, ki jih imamo v sebi čisto vsi ... V njih ni balasta, ni zlaganosti – zgolj tisto, kar čutim in si tako neskončno želim povedati... Mislim, da bi to lahko bilo tisto, kar bodo gledalci začutili in tisto, s čimer jih želim prepričati.