Slovenijo obiskal priznan filmski ustvarjalec

"Film Matevža Luzarja je bil prvi slovenski film, pri katerem sem delal kot svetovalec," pove. "Ne vidim pa v slovenskih scenarijih nobenih težav, ki bi bile prav specifične za ta prostor oziroma kakor koli drugačne od tistih, ki jih videvam povsod po svetu. Opazil sem le nekaj, kar se mi zdi zelo osvežujoče. Zgodbe tukaj so manj obsedene z zgodovinskimi in političnimi težavami." Tako o naših filmih spregovori človek, ki pomaga pisati scenarije po vsem svetu. Filmsko izražanje se od države do države razlikuje, potrdi. "Tako pogled na svet kot način pripovedovanja sta drugačna. In vedno me skrbi, da bi se izgubile kulturne in etnične posebnosti. Da bi se zlile z globalizirano verzijo človeške izkušnje. Ker univerzalnost je eno, homogenizacija nekaj drugega." Vsi se zaljubljamo, žalujemo, veselimo. Ne delamo pa tega na isti način, zato je prav, da je zgodba o ljubezni, ki se dogaja v Sloveniji, drugačna od tiste, ki se dogaja na Danskem, v ZDA, Afriki.

V zadnjem času so mu bili najbolj všeč trije scenariji: Ločitev Iranca Asgharja Farhadija, z oskarjem nagrajena Ida Pawła Pawliskowskega, južnokorejski Secret Sunshine režiserja Lee Chang-donga. Skrbi ga, da sicer filmi postajajo vse slabši, ker "izgubljamo koncept, da morajo pripovedovati zgodbe, razkrivati kompleksnost človeške duše. Vse pogosteje filmi samo še opisujejo kontekst in okoliščine, navajajo dejstva. Opletajo s trditvami in povsem splošnimi junaki, ki so uporabljeni le še kot predstavniki določene resnice, namesto da bi ustvarjalci skozi njih raziskovali najrazličnejše vidike naše kompleksne realnosti." Nikoli ni potrebno, da film postreže s kakršnimi koli dokončnimi odgovori.

"Včasih se sprašujem, o čem sploh govorimo, ko govorimo o filmski industriji," mi odgovori. "Če govorimo o redni produkciji skupaj s splošno ekonomsko stabilnostjo, je zelo malo držav, ki imajo industrijo. ZDA, Indija, Francija, malo drugih. Zato raje govorim o solidni, kreativni filmski skupnosti, znotraj katere lahko režiserji ustvarjajo filme, ki predstavljajo bolj njih kot samo državo. V Argentini, državi, kjer sem se rodil (danes živi v Franciji op. a.), denimo ne moremo govoriti, da imajo filmi nek občuten ekonomski vpliv. Si je pa država kot taka uspela ustvariti filmsko identiteto, ki se izraža skozi različne glasove velikega števila režiserjev, ki delajo svoje filme, ne argentinske filme. Da filme označimo z njihovo nacionalnostjo, je stvar marketinga, ne kreativne realnosti."

Kaj svetuje slovenskim scenaristom?

"Berite scenarije! Vedno sem presenečen, ko v svojih delavnicah vprašam, koliko scenarijev je kdo prebral in jih je le malo prebralo več kot dvanajst, mnogi jih niso prebrali niti toliko. Pa je na internetu brezplačno dostopnih nešteto scenarijev. Prenesite si tiste, pri katerih si še niste ogledali filmov, ki so bili posneti po njih. Nato jih preberite pozorno in analitično. Oglejte si še filme in primerjajte končne izdelke s scenarijem. Naredite to z dvajsetimi, tridesetimi filmi in o pisanju scenarijev se boste naučili več, kot bi se lahko v kateri koli šoli. Potem vam lahko pride prav še mentor, ki vas malo usmerja, sicer pa nič ne more nadomestiti takšne neposredne izkušnje." To pomeni, da ni potrebno, da se rodite v Hollywoodu, da bi postali uspešen scenarist. Pomembne korake na tej poti lahko naredite kjer koli.