Slovenec, ki je kariero začel z nominacijo za oskarja

To je bil trenutek, ki je spremenil njegovo življenje. Pa ne zato, ker mu je nominacija za študentskega oskarja odprla marsikatera vrata – to je bil trenutek, ko je spoznal, da je vse mogoče. “Videl sem, da ni pomembno, kje živiš in ustvarjaš,” poudari Matevž Luzar. Če delaš dobro, je tvoje občinstvo cel svet. Večkrat nagrajeni režiser se je nazadnje podpisal pod nadaljevanko Mamin dan, ki jo lahko na POP TV spremljate ob torkih zvečer, na VOYO pa kadar koli. 

Pri nadaljevanki Mamin dan ste bili le v vlogi režiserja, običajno ste hkrati še scenarist. Katero delo je za vas težje?

Oboje je enako težko, obenem gre za dva popolnoma različna svetova. Ko pišeš, si večino časa sam za računalnikom; ko režiraš, imaš okrog sebe ekipo. Včasih je pisanje veliko bolj dolgočasno, ker imaš vse like le v glavi. Ko snemaš, pa je ves čas veliko adrenalina, delo je zelo razgibano. Osebno me privlačita oba svetova. 

V Sloveniji so projekti pogosto takšni, da sta scenarist in režiser ena in ista oseba. Mislite, da je to dobro ali bi bilo bolje, če bi se scenariju posvetila ena oseba, režiji druga?

Po mojem mnenju je čisto odvisno od projekta oziroma od zgodbe, ki jo želiš povedati. Včasih dve osebi težko najdeta skupen jezik. Zadnje čase se veliko govori o konfliktu med scenaristom in režiserjem filma 12 let suženj, ki si na Oskarjih nista niti ploskala niti sta se eden drugemu zahvalila. Osebno rad napišem scenarij, ker, medtem ko pišem, v glavi že režiram. Sicer pa, ko končam s pisanjem scenarija, sodelavcem vedno rečem , da sem sedaj scenarista odpustil in je tukaj samo režiser (smeh). Ker hočem razlikovati ta dva poklica, tudi znotraj sebe. Včasih, ko začnem režirati, marsikaj, kar sem prej napisal, spremenim, ker me navdahnejo igralci, direktor fotografije … Verjamem, da je prav, da se scenarij spreminja. Več ljudi kot prispeva svoje, boljši je.

Nekoč ste dejali, da pri vsakem naslednjem projektu iščete nov izziv. Kaj je bil izziv pri režiji Maminega dneva?

Količina materiala. Imamo 13 epizod, vsaka je zaključena celota. Kot bi snemali 13 kratkih filmov. Veliko koncentracije je bilo potrebne, ker smo snemali filmsko. To pomeni, da smo prišli na lokacijo in tam posneli vse prizore iz vseh 13 epizod. Morali smo biti zelo pozorni, da smo v vsakem prizoru res dobili ravno tisto, kar je pomembno za vsako epizodo posebej.

Kaj mislite, da je bilo v vaši karieri odločilno za vaš preboj?

Nominacija za študentskega oskarja. To je bila zame prelomnica, ker sem videl, da ni pomembno, kje živiš in ustvarjaš. Jaz sem posnel kratek diplomski film, da bi končal akademijo – čez pol leta sem sedel v Los Angelesu na podelitvi študentskih oskarjev. Takrat se prav spomnim, kako sem si rekel, da ni pomembno, kje si ali v kakšnih pogojih delaš. Pomembna je zgodba in če je ta prava – “only sky is the limit” (samo nebo je meja op. a.).

Ste imeli občutek, da je v tujini drugačen način dela kot pri nas?

Da in ne. V tujini je zaradi večjega trga drugače to, da, če nekdo verjame v tvojo zgodbo in vate kot režiserja, ker je že videl tvoje prejšnje filme, veliko hitreje prideš do naslednjega projekta. Tudi če si ravno posnel film, te sploh Američani že sprašujejo, kaj bo tvoj naslednji projekt. Vsi ves čas iščejo svojo naslednjo priložnost.

Nekoč ste dejali, da vam je všeč, da film ni samo umetnost, ampak tudi “money making business” oziroma posel, ki prinaša denar. Še tako mislite?

Definitivno. Pri nastanku filma ali serije je vpletenega zelo veliko denarja, vloženo je delo velikega števila ljudi, ki morajo od tega, kar delajo, tudi živeti. Ne morem pa reči, da je film samo “money making business” niti da je samo umetnost. In tudi to je tisto, kar me privlači. Ta tanka linija med umetnostjo in poslom.

Režiser ima torej tudi odgovornost, da film nekaj zasluži?

Odgovornost režiserja pa tudi producenta je, da se potrudita, da dobi vsak projekt čim večjo prepoznavnost, da se proda, distribuira in gre čez mejo Slovenije.

Ko se lotite projekta, vedno razmišljate globalno?

Četudi je cilj, da se naši filmi gledajo tudi izven naših meja, morajo biti zgodbe, ki jih posnamemo, še vedno naše zgodbe. Ker ljudi zanima, kako je pri nas. Hkrati pa morajo imeti te zgodbe univerzalno sporočilo, ki zanima ljudi od Los Angelesa do Moskve. Če je takšna zgodba dobro povedana, zanjo potem ni meja.

Slovenska produkcija postaja čedalje bolj priljubljena; kako to, da je ni uničila kriza?

Iz leta v leto je na voljo manj denarja za produkcijo; je pa tako, da denar in ustvarjalnost nista vedno povezana. Včasih se, ker si prisiljen biti bolj kreativen, v najtežjih trenutkih rodijo najlepše stvari. Seveda to ne velja vedno. Vse ni povezano z denarjem, je pa denar neka osnova, na kateri se gradi. Če za nič drugega, je potreben vsaj za izobraževanje novih kadrov.

Kaj bi svetovali nekomu, ki želi postati režiser ali scenarist?

Če bi bil danes star štirinajst let, bi res užival, saj, da posnameš film, ne rabiš nič. Na precej visoki tehnični ravni ga lahko posnameš že s telefonom ali fotoaparatom, ga na računalniku zmontiraš, naložiš na YouTube in tvoj film je zunaj. Sam pa kot srednješolec najprej nisem vedel, kje bi dobil kamero. Ko sem končno dobil kamero in film s svojimi sošolci posnel, nisem vedel, kako bi ga zmontiral. Prvi film sem zmontiral z dvema videorekorderjema in nenehnim pritiskanjem na tipki stop in play. Tako da mi je to, da lahko danes film posname vsak, všeč. Moja filozofija je, da kvantiteta rodi kvaliteto. Več kot lahko delaš, bolj kot se lahko preizkušaš, boljši boš.

Kako ste začeli pisati scenarije?

Ko sem kot srednješolec snemal filme, sem se vedno spraševal, zakaj so moji filmi zanič, medtem ko so drugi odlični. In hitro sem razumel, da je pomembno, kakšna je zgodba. Potem sem se začel močno osredotočati na ta del ustvarjanja filmov. Danes lahko recimo na spletu dobiš scenarij filma, ki je že posnet, in se lahko veliko naučiš iz tega, da ga primerjaš s končnim izdelkom. Sicer pa bi lahko rekel, da sem produkt odlične scenaristične delavnice Pokaži jezik, ki je nekoč obstajala. Tam sem se veliko naučil, potem pa sem samo pisal in pisal. Še preden sem bil sprejet na akademijo, sem sodeloval pri njihovih študentskih filmih kot scenarist.

Trikrat ste poskusili, preden so vas sprejeli. Verjetno ste zagovornik filozofije, da se vztrajnost izplača?

Definitivno. Treba je res delati, da kam prideš. Preden se zgodi, da na primer napišeš scenarij, ki je dober, je napisanih trideset drugih, ki so slabi.

Večina si romantično predstavlja, da pisec ves čas čaka na navdih. Pa v resnici najbrž ni tako?

Če bi čakal na navdih, ne bi nikoli napisal niti ene strani scenarija. Da se kaj zgodi, moraš sedeti za računalnikom. Je pa res, da mora najprej nekaj v tvoji okolici sprožiti idejo, iz katere je mogoče narediti film. Za svoj diplomski film Vučko sem na primer dobil idejo, potem ko sem do fakultete štiri leta hodil skozi park in videl, kako se ljudje, ki imajo pse, med seboj vedno pogovarjajo (v filmu pride do zapleta tako, da si osamljen upokojenec, da bi se pridružil temu kramljanju, sposodi sosedovega psa in ga nato izgubi op. a.) . Za film Srečen za umret sem dobil idejo, ko sem slišal, da je upokojenec kupil parcelo za svoj grob.

Ampak potem ko dobiš idejo, pa moraš sedeti. Včasih sem pisal od šestih zvečer do šestih zjutraj, toda tako lahko delaš le eno obdobje. Sedaj se poskušam držati, da vstajam ob petih zjutraj in do devetih izkoristim čas, ko ne zvonijo telefoni. Potem delam čez dan druge stvari – recimo montiram, in zvečer spet pogledam, kaj sem zjutraj napisal. Je pa tako, da kakšen dan napišem pet strani scenarija, drug dan se le trudim kurzor prestaviti z leve strani zaslona na desno. Včasih se, ko pišem scenarij, počutim, kot bi šel v rudnik in cel dan kopal premog. Tako močno me izčrpa. Ampak na koncu vse to delam, da lahko potem to tudi posnamem.

Kako pa potem kot režiser dosežete, da igralec odigra prizor tako, kot ste si ga zamislili?

Ko si na začetku, niti ne veš, kaj bi rekel igralcu. Ker ni recepta. Z izkušnjami vidiš, kaj je pravi napotek za nekoga. Ker dvema igralcema ne moreš reči iste stvari – do želenega rezultata lahko oba prideta povsem drugače. Pomembno je tudi, da si z igralci na isti valovni dolžini in da ni potrebno veliko debatiranja. Ker se vsaka ura ali minuta, ki jo tako izgubiš, na koncu pozna. Je pa zame najlepši del ustvarjanja filma njegovo snemanje. Če bi se lahko vsak dan zbudil in odšel na snemanje, bi bil najsrečnejši.

Vas potem mika Hollywood?

Tudi tam režiserji ne snemajo ves čas, bolj imamo mi tak vtis. Redki so režiserji, kot je Woody Allen, ki gredo iz enega filma v drugega. Ampak to je zato, ker so njegovi filmi za ameriške razmere relativno poceni, prinesejo pa veliko denarja.

Rekli ste, da Američani vedno razmišljajo o svojem naslednjem projektu. Tudi vi?

Legendarni režiser Živojin Pavlović je rekel, da moraš imeti, ko se ukvarjaš z enim projektom, v predalu že drugega. Če potem ne dobiš denarja za snemanje prvega projekta, takoj iz predala potegneš drugega in rečeš – imam pa še tega. Pri pisanju se ne smeš nikoli ustaviti; kot režiser moraš vedno gledati dlje od projekta, ki ga ravno delaš. Če je stvar uspešna, želijo namreč ljudje hitro videti več. Producent, ki si ga navdušil, bo želel vedeti, ali lahko podpre tvoj naslednji projekt. Ves čas moraš delati. Če potegnem vzporednico s športom – na olimpiado ne prideš, če nisi prej štiri leta garal.