S premiero se končuje njuna ljubezenska zgodba, ki se je tudi začela s filmom

Julija 2015 je Jure Breceljnik v Bruslju začel snemati dokumentarni film Zadnji ledeni lovci, da bi prikazal zgodbo in krik po pomoči ljudstva Inuitov na Vzhodni Grenlandiji. A je v nastajanje filma kruto posegla usoda, saj je režiser Breceljnik že na drugi snemalni dan zaradi kapi za večno zaspal. Njegova žena Natalija Gros je tako namesto da bi na vratih pričakala svojega ljubega, izvedela, da ga nikoli več ne bo nazaj. S petmesečno hčerko Elo sta ostali sami. V šoku pa je bila prav tako celotna filmska ekipa, ki ni vedela, kako naprej, če sploh.

"V tistem trenutku nismo vedeli, kaj bi s tem filmom naredili. Dejansko smo dan prej rezervirali vozovnice za Grenlandijo, nato pa nas je doletel popoln šok, Juretova smrt, in nismo bili stoodstotni, ali bomo sploh izpeljali ta projekt," pove vodja snemanja in producent Slaviša Majstorovič. A so se skupaj z Natalijo odločili, da vendarle gredo v ta projekt in posnamejo film v čast in poklon Juretu Breceljniku. "Natalija je bila tako pogumna in je rekla, da moramo iti naprej, tudi zaradi Jureta in njegove zapuščine," še pove Majstorovič.

"Vsi smo bili v velikem šoku, jaz in njegovi najbližji verjetno še v največjem, a smo se vzajemno odločili, da gremo v to. Ker sem bila pa jaz po Juretovi smrti lastnica IT Filma, sem imela zadnjo besedo pri odločitvi. Sem pa vedela, da če v projekt privolim, bo to pomagalo tudi nama z Elo, glede na to da sva se znašli v težki življenjski situaciji. Tako da je bilo nadaljevanje hkrati srčna želja in boj za preživetje," Natalija povzame, kako je zbrala pogum, ko res ni imela veliko manevrskega prostora.

In hitro je stekla organizacija. Čeprav je bil projekt za vse ogromen izziv, saj so na Grenlandiji pristali praktično brez režiserja, producenta, brez idejnega očeta projekta, samo s smernicami, so si vloge razdelili in zagrizli v zgodbo. "To je tudi ena od stvari, ki se jih naučiš od ljudi na Grenlandiji, da pač improviziraš, prilagodiš se okoliščinam in narediš najboljše kot lahko," verjame Majstorovič.

Vlogo režiserja je prevzel Rožle Bregar, ki je bil leto pred tragičnim dogodkom z Breceljnikom tudi na raziskovalni odpravi na Grenlandiji. "Zelo smo sledili Juretovi viziji, kako si je on vsebinsko in scenaristično zamislil ta film," pove Bregar. "V mesecu pred odhodom je bil kar en tak cmok v želodcu, ampak potem smo dejansko prišli na Grenlandijo – ekipa štirih – in od začetka do konca celotne produkcije smo v timskem duhu posneli ta film," razlaga Bregar.

Da je bil ekipni duh ključ do uspeha, pa se strinja tudi Natalija Gros. "Brez podpore bližnjih in zveste Juretove ekipe ne bi šlo, to moram vedno poudariti in je prav, da se sliši, ker sama ne bi zmogla toliko, kot sem. Sem pa na nek način prevzela Juretovo vlogo do mere, ki sem jo lahko, dodala svojo strast, temperament, odločnost, borbenost in vztrajnost ter na ženski način uresničila njegove in naše skupne sanje," rada prizna, film pa sadove njihovega dela že kaže. Med drugim je prejel že nagrado Vilka Filača za najboljšo fotografijo, nagrado za najboljšo glasbo na mednarodnem filmskem festivalu Fimucité, nagrado za najboljšo fotografijo (Zlatna film festival) in se uvrstil na številne filmske festivale, z valentinovim pa prihaja tudi v slovenske kine.

'V nepredvidljivih okoliščinah je kamera tvoje edino orožje'

Člani ekipe so priznali, da so zaradi nepredvidljivih vremenskih okoliščin težko načrtovali snemalne dneve in je bilo prisotne veliko improvizacije. Pri tem so jim pomagale izkušnje in iznajdljivost. "Tehnika je danes zelo dostopna, če jo znaš izkoristiti, če si zraven pozoren še na vsebinski moment ter vključiš malo znanja in izkušenj, ti dejansko lahko uspe posneti zelo dobre stvari," pove Bregar in dodaja, da časa za razmislek pogosto ni. "Takrat, ko si v akciji, imaš kamero v rokah, in to je tvoje edino orožje. Ko slediš našemu karakterju, pač snemaš iz roke, saj sicer zamudiš zgodbo."

Miha Avguštin, ki je poleg Američana Wesleyja Johnsona prevzel vlogo kamere, pa razloži, da okoliščine snemanja v večnem mrazu in ledu niso bile najlažje. Pri minus 20 stopinjah Celzija se baterije zelo hitro izpraznijo, včasih v manj kot minuti, nekatere naprave pa so jim od mraza celo popokale. "Imeli smo cilje, vedeli smo, kaj moramo narediti, a v tem okolju ti na koncu vedno zmanjkuje časa zaradi vremenskih razmer in vsega. Pozimi smo imeli, na primer, samo 14 dni vremena, ki nam je omogočalo, da smo lahko delali," razloži Avguštin.

"Tretjino časa smo bili brez druge kamere, saj je človek, ki naj bi prišel na snemanje, ostal na Islandiji in en teden ni bilo primernih pogojev, da pride na Grenlandijo," navede Majstorovič le enega od zapletov v deželi ledu in mraza, kjer je najhitrejše prevozno sredstvo sicer helikopter. A tudi ta ti v slabih razmerah in če se pokvari, nič ne pomaga. To se je zgodilo tudi v njihovem primeru, zato Bregarju, ki je snemal v odročni vasi, ni preostalo drugega, kot da se je na dvodnevno pot do mesta odpravil s pasjo vprego. "Dva dneva po ledu je bilo še vedno boljše, predvsem pa hitreje, kot da bi dva tedna čakali na rezervni del za helikopter," pravi Bregar, saj niso hoteli izgubljati produkcijskih dni.

Največ komunicirali z risanjem

Prisotna je bila tudi jezikovna bariera, saj lovci ne govorijo drugega jezika kot vzhodnogrenlandsko narečje, nekateri govorijo dansko, angleščina pa je že redkost. "Vzhodno grenlandščino govori približno 3.000 ljudi na svetu, tako da je dobiti dobrega prevajalca res problem," pove Slaviša Majstorovič.

"Veliko komunikacije je dejansko potekalo prek risanja po papirju," pa razloži Bregar. Tako so se ustvarjalci šele v fazi postprodukcije tudi dokopali do natančnih prevodov in lahko sestavili končno zgodbo družin severnih lovcev, ki je danes prikazana na filmskem platnu.

Filmu Zadnji ledeni lovci daje velik pomen tudi glasba, ki skozi celoten film podpira zgodbo in pomaga povzdigniti glas tamkajšnjih prebivalcev in ponazoriti ta inuitski boj za preživetje. "Skozi glasbo lahko zelo dobro začutimo glas Inuitov, ki je v bistvu osrednje sporočilo filma. Jure je namreč hotel, da se njihov krik po pomoči zaradi okoliščin, v katerih so se znašli, sliši čim dlje in čim širše v svet," pravi Natalija Gros. To zahtevno nalogo je prevzel Miha Petric, ki je za muzikalno podlago filma tudi že prejel strokovno nagrado. Petric je z Breceljnikom že sodeloval pri številnih projektih v preteklosti, a tokrat je bilo delo tudi zanj popolnoma drugačno, saj pri ustvarjanju ob sebi ni imel Jureta. Petric tudi ni bil z ekipo na Grenlandiji, ampak se je njegovo delo začelo šele v postprodukciji. "Pri tem projektu se je znova pokazalo, kako fenomenalno ekipo je imel ob sebi Jure, zelo dobro smo se ujeli. Vesel sem, kako so glasbo dramaturško uvedli v film, kako so me vodili čez celoten proces," o sodelovanju pove Petric.

Jure Breceljnik je pred smrtjo končal film Terra Magica, katerega premiera je stekla posthumno, s pomočjo njegove partnerice Natalije Gros. "Ravno v Bruslju se je dogovarjal za premiero, ko je umrl, in smo jo potem, žal brez njega, tam tudi izpeljali. Leto pozneje pa je prišel na velika platna še film Prečkanje Islandije, ki ga je tudi 90-odstotno končal on," pove Natalija, ki je prevzela producentsko vlogo pri tretjem projektu, ki ga je Jure pustil za seboj, Zadnjih ledenih lovcih. Vsi filmi, še posebno ta zadnji, pa so ji pomagali tudi pri prebolevanju.

Natalija Gros bo filmsko produkcijo zdaj po dveh letih in pol pustila na stranskem tiru in obula plesne čevlje ter se zavrtela v oddaji Zvezde plešejo. "Zelo bi rada zamenjala okolje in ljudi in komaj čakam, da se začnem gibati in plesati, ker mi je to zelo manjkalo. To bo res nekaj za mojo dušo," pove pred novim izzivom

Kaj pa na Grenlandijo, se bo kdaj odpravila v ledeno deželo, v katero je bil tako zaljubljen Jure Breceljnik? "V vsakem primeru bom šla na Grenlandijo. Če ne drugače, je želja, da nam morda nekoč uspe raztresti Juretov pepel tam, ker vem, da bi bil tam najbolj vesel, glede na to da je še zadnji večer, preden je umrl, kupil vozovnice za Grenlandijo," razkrije svojo idejo Natalija. "Imam pa tudi željo, da bi tam naredili filmsko projekcijo, da bi ga ljudje, ki v filmu nastopajo, lahko videli," še dodaja. In čeprav bi bil to velik logistični zalogaj, saj tamkajšnji prebivalci živijo v odročnih vaseh in ne poznajo kina, je Natalija prepričana, da jim bo to v prihodnosti uspelo.

Film Zadnji ledeni lovci bo po premieri 14. februarja na ogled v vseh kinih po Sloveniji, vrtel pa se bo tudi po različnih filmskih festivalih v Sloveniji (Festival gorniškega filma) in po Evropi. O kakovosti pa poleg že osvojenih nagrad nedvomno veliko pove dejstvo, da sta ponudbo za odkupne pravice dali tudi televizijski hiši Arte Francija in Nemčija, kar je res velik kompliment celotni ekipi.

Svet Inuitov, kot so ga poznali nekoč, izginja

Celovečerni dokumentarni film Zadnji ledeni lovci v režiji Jureta Breceljnika in Rožleta Bregarja pripoveduje zgodbo o kulturi inuitskih lovcev vzhodne Grenlandije, ki ji danes, po skoraj 4.000 letih obstoja v neusmiljenem naravnem okolju, grozi izumrtje. Le 4.500 prebivalcev naseljuje 20.000 km dolgo obalo vzhodne Grenlandije. To je eno najredkeje poseljenih območij na zemeljski obli, ki ga zaradi skrajno odročne lege ni dosegla kolonizacija. V surovem naravnem okolju je vzniknila ena najbolj specializiranih lovskih kultur na svetu. Vendar se je morala avtohtona inuitska kultura ob vdoru modernega sveta v zadnjem stoletju spopasti z dramatičnimi spremembami. S prehodom od življenja v popolni osami do neposrednih učinkov in posledic globalizacije. Svet Inuitov se zdaj spreminja s svetlobno hitrostjo.