Film/TV

Režiser Dejan Babosek: Vsi se izgovarjajo na našo majhnost

Ljubljana, 08. 04. 2014 07.09 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 7 min
Avtor
Lina Eržen
Komentarji
5

Treba je sanjati velike sanje, ne pa, preden sploh poskusiš, zaključiti, da nekaj ni mogoče, je prepričan režiser Dejan Babosek, ki je brez podpore filmskega centra posnel akcijsko dramo Izhod.

Svojo majhnost prepogosto uporabljamo kot izgovor, da se ne potrudimo narediti česa izjemnega, je prepričan.
Svojo majhnost prepogosto uporabljamo kot izgovor, da se ne potrudimo narediti česa izjemnega, je prepričan. FOTO: Aljoša Kravanja
Snemanje filma Izhod se je pričelo leta 2006, nato pa je v enem trenutku zmanjkalo denarja, zato je luč sveta ugledal šele lansko pomlad oziroma sedem let kasneje. Tudi to dokazuje, kako vztrajen je pri svojem delu režiser Dejan Babosek, ki režije ni študiral, je pa, da bi lahko to postal njegov poklic, naredil vse ostalo, kar je bilo mogoče, da je pridobil čim več znanja. Je prava enciklopedija filma, predvsem pa človek, ki nenehno sanja. Tako, kakšen bi bil lahko njegov naslednji projekt, kot, kako bi se lahko preselil na Tenerife. Mogoče se mu zdi vse, zato se vsega loti z enako zagnanostjo.

Sedaj si lahko njegovo akcijsko dramo Izhod ogledate na VOYO.
Sedaj si lahko njegovo akcijsko dramo Izhod ogledate na VOYO. FOTO: Facebook
Pri filmu Izhod je zanimivo, da ga finančno ni podprl Slovenski filmski center; kje ste torej dobili denar, da ste ga posneli?

Pri nas je tako, da je dejansko zelo malo razpisov. Nekaj jih ima filmski center, nekaj televizija, potem pa se že konča in se moraš znajti sam. Finance smo zato poiskali v privatnem sektorju, čeprav je pri nas takšno sodelovanje še zelo v povojih. V Ameriki podjetja vlagajo v film tako kot recimo v šport. Na tak način si delajo promocijo. Pri nas pa podjetja niti ne vedo točno, kako takšno sodelovanje deluje, niti nimajo velikega zaupanja v slovenski film, ker je bilo narejeno toliko izdelkov, ki jih gledalci nočejo gledati.

Bi se strinjali, da se to v zadnjem času spreminja, da postaja slovenska produkcija vse bolj priljubljena?

Seveda. Saj tudi če pogledam zadnjih dvajset let slovenskega filma, so gledalci prišli vedno, ko se je pojavilo kaj dobrega. Je bilo pa žal posnetih tudi veliko izdelkov, ki nimajo ne repa ne glave, ne dobre zgodbe ne dobrih igralskih dosežkov. Ustvarjanje filma ni ravno odkrivanje tople vode. Lahko narediš dober komercialen žanrski film in gledalci se bodo odzvali. Lahko narediš dober malo alternativnejši art film in spet boš našel pot do tiste bolj specifične art publike. Res je, da je slednje v deželi z dvema milijonoma prebivalcev, ki imajo najraje komedije in risanke, malo manj – ampak je pa.

Kako bi lahko spremenili slovenski film v še boljši?

Pri nas vlada pomanjkanje entuziazma, tiste vere, da je vse mogoče, če si to le zastaviš. Vsi se izgovarjajo na našo majhnost; preden sploh poskusijo, že zaključijo, da nekaj ni mogoče. Ampak treba je sanjati velike sanje. Če si zastaviš nekaj na 100 odstotkov in prideš na 70, si naredil veliko. Če si že v osnovi zastaviš na 20 in v praksi spelješ 10, nisi dosegel nič. Dober primer, kaj se lahko zgodi, če sanjaš velike sanje, je Mitja Okorn. Tudi nov filmski festival na Bledu so zastavili zelo na široko in prav je tako. Koliko svetovno znanih režiserjev, igralcev, producentov in scenaristov je v zadnjih petindvajsetih letih obiskalo Slovenijo? Zelo malo. Ne daleč od nas, v Sarajevu, pa imajo na festivalu svetovne zvezdnike hollywoodskega in art filma.

Film Izhod je film o mladih, ki se želijo rešiti okov vsakdanjega življenja, želijo zaživeti drugače.
Film Izhod je film o mladih, ki se želijo rešiti okov vsakdanjega življenja, želijo zaživeti drugače. FOTO: Facebook
Marcel Štefančič je v svoji kritiki zapisal, da ste režiser, ki zelo dobro razume “selling point” (se pravi to, zaradi česar si gledalec zaželi, da bi videl film). Ima prav?

Ima, ker se dobro zavedam, da je treba film spraviti do gledalca in da je treba to narediti na več ravneh. Izbrati je treba igralsko zasedbo, ki je publiki zanimiva, zgodbo, s katero se ta lahko poistoveti itn. Njegova kritika nas je zelo razveselila, ker je zapisal, da v tem filmu kamera v vsakem trenutku točno ve, kje mora stati, medtem ko je nekdo drug izjavil, da temu filmu ne moreš reči niti amaterski, ker s tem žališ amaterske filme. Ob tako različnih kritikah se potem včasih vprašaš, kdo ti želi ponagajati. Ni vsak zadovoljen, da se pojavljajo režiserji, ki tako kot jaz ali Okorn snemajo filme v lastni produkciji. Njim ni v interesu, da naredim film za 250 tisočakov, nekdo, kot je Marcel Štefančič, pa potem napiše, da je videti boljše kot film, ki je bil posnet za milijon.

Ni končal akademije, temveč se je obrti izučil v praksi.
Ni končal akademije, temveč se je obrti izučil v praksi. FOTO: Aljoša Kravanja
Vaš film ima tudi slavnega Dragana Bjelogrlića. Kako ste ga prepričali, da postane del igralske zasedbe?

V filmu je vloga srbskega bratranca, za katero smo potrebovali igralca, ki je markanten. Razmišljali smo, kdo bi to lahko bil, in seveda nam je na pamet padel Đuro, ampak on je že marsikje, zato se je nekdo spomnil na Dragana Bjelogrlića. In smo ga enostavno kontaktirali, mu poslali scenarij; ker mu je bil všeč, pa smo se dobili, ko je bil v Ljubljani. Tako je padel dogovor, le prilagoditi smo mu morali urnik snemanja, ker je zelo zaposlen.

Je sicer težko najti pravega igralca za določeno vlogo?

Francis Ford Coppola je pričel snemati danes kultni film Apokalipsa zdaj s Harveyem Keitelom v glavni vlogi. Po tednu dni snemanja ga je odpustil in najel Martina Sheena. Tako da se napačne izbire dogajajo. Sami smo najtežje našli glavne igralke, ker smo želeli, da so za gledalca privlačne, da pa znajo svojo vlogo tudi dobro odigrati.

Kako ste se začeli ukvarjati z režijo?

Od malega sem zelo rad gledal filme in že takrat je v meni tlela želja, da bi jih nekoč snemal. Kasneje sem študiral najprej zgodovino in teologijo, nato slovenščino in književnost ter uvidel, da to ni to, kar bi rad v življenju počel. In potem sem se približno petnajst let aktivno trudil, da bi lahko začel snemati filme.

Niste pa se odločili vpisati na akademijo?

Prišel sem na informativni dan, kjer so začeli razlagati, kako oni vidijo film in propagirali so same zelo klasične avtorske art filme. Jaz pa sem bil takrat mulec pri svojih osemnajstih in sem gledal vse kaj drugega. Zanimala sta me Quentin Tarantino in Oliver Stone in sebe takrat enostavno nisem videl, kako gledam in študiram filme prejšnjega tipa. Dejansko sem kasneje odkril iste avtorje, kot so jih propagirali oni, ampak do njih sem moral priti po svoji poti.

Želi si, da bi podjetja pri nas tako kot po svetu film za lastno promocijo finančno podpirala podobno kot šport.
Želi si, da bi podjetja pri nas tako kot po svetu film za lastno promocijo finančno podpirala podobno kot šport. FOTO: Facebook

Pa je težko postati režiser, če ne diplomiraš iz režije?

Danes, ko je tehnika dostopnejša, se lahko dokaže marsikdo. Poleg tistih nekaj filmov, ki jih financira filmski center, se vsako leto posname še kar konkretno število neodvisnih produkcij in tudi tu se bo sčasoma izoblikovalo nekaj dobrih avtorjev, zato bi jo bilo nesmiselno blokirati. Pri nas ima filmska panoga še vedno nekaj elitističnega pridiha. Si z akademije ali pa tega ne moreš početi. Stanley Kubrick, Steven Spielberg, Quentin Tarantino in James Cameron niso nikoli naredili akademije. Kubrick je bil fotograf. Tarantino je delal v videoteki in pogledal na tisoče filmov. Spielberg je na črno hodil v studio Universal in se tam učil v praksi.

Sami ste začeli z glasbenimi spoti; je bil to dober začetek za režiserja?

Začel sem tako, da sem se trudil, da bi dobil čim več obrtnega znanja, torej kako delovati v tem tehničnem smislu, kakšna mora biti interakcija z ekipo itn. Z glasbenimi spoti pridobiš veliko takšnih izkušenj; ker stalno delaš, pa pridobiš tudi kondicijo. Po svetu veliko filmskih režiserjev začne z oglasi in glasbenimi spoti. David Fincher je tak primer. Je pa potem pri ustvarjanju filmov pomembno še, da rad spremljaš samo življenje, da vpijaš vse, kar se zgodi okoli tebe in te izkušnje potem preliješ na veliko platno. Tudi razgledanost je zelo pomembna.

Izhod je bil označen za komercialen žanrski film, kmalu prihaja na velika platna vaš drugi celovečerec, ki pa naj bi bil povsem drugačen. Si želite delati zelo različne stvari?

Izhod je mešanica akcije, komedije, drame in satire, moj drugi film Ksana, ki je tik pred distribucijo, je drama z bolj meditativnim pridihom. Delam tisto, kar začutim, da bi rad delal. Naslednjič želim posneti še eno tako malo bolj konkretno dramo, potem pa mislim, da se bom lotil komedije, da si malo oddahnem in spustim še malo več smeha v svoje življenje (se nasmeji). Da se pri nas ukvarjaš s filmom, je res potrebna popolna predanost. Samo tako lahko premagaš vse možne ovire, ki se pojavijo na poti. Mene so recimo na filmskem centru pa še kje zavrnili že večkrat, ampak še vedno sem tu, še vedno delam, ker čutim do tega dela neverjetno strast, in imam idej za naslednje projekte še pa še. Tudi takšnih, ki presegajo slovenske proračune oziroma naše izgovore, da smo premajhni.

  • 8
  • 7
  • 6
  • 5
  • 4
  • 3
  • 2
  • 1

KOMENTARJI (5)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

janezpodre
30. 11. 2014 12.54
+1
Ko že omenja Tarantina. On je za prvenec Reservoar Dogs najel odlične igralce /Keitel, Buscemi, Roth, Madsen/, on pa menekenko in Bradača. S takimi amaterji pa rata film komercijalno sranje, četud ga Štefančič hvali.
arafat9
09. 04. 2014 19.09
+8
Super Dejan ..čestitam
Mars
09. 04. 2014 18.18
+4
Kakorkoli, z ali brez državnega denarja, slovenci ne znamo narediti filma brez vsaj enega bosanca. To je po moje za razmislit! Zakaj nimamo slovenci svojih junakov in svoje identitete?
Bmitja
09. 04. 2014 03.05
+7
Bravo Dejan samo tako naprej !!! Ko uspeš s svojim trudom brez pomoči je več kot vse šole, da ti potem nihče v življenju ne more očitati, da si uspel s tujo pomočjo. To vem sam iz svojih izkušenj. Zato plačaš veliko ceno, a dobiš ogromno zadovoljstva. Želim ti še veliko uspehov in verjamem v tvoje sanje. Mitja iz tebi najljubše restavracije.
AndrejPaTo
08. 04. 2014 09.56
+8
Čestitam za pogum in da se ne zanašate na državni denar. Upam, da pokažete, da ima privatni sektor bodočnost ne pa sami intelektualni priskledniki.