'Rad bi, da se vsak gledalec na koncu počuti, da je ponosen Kranjčan'

Pravzaprav mi je glavno vodilo ravno to, da delam velike stvari. Prišel sem do tega, da je bolje, da narediš 10 ali 15 velikih stvari v življenju, kot pa 120 tisoč takih, ki si jih ne boš zapomnil. To mi je zares kliknilo v glavi prevsem tekom lanskega leta, ko sem vsakodnevno delal prispevke in sem videl, kaj pomeni "štancati" dan za dnem, po čemer pa ti nič ne ostane. Kar me je malo malo spravilo v negativno voljo, da sem sklenil, da film dokončam letos, v letu 2017. Hitro gre, šest let, šest filmov, dejansko mi je želja, da naredim en film na leto. Vsak film vzame eno leto, je pa res, da je toliko časa vmes, da je eno obdobje, ko zelo delaš, v drugem pa predvsem premlevaš stvari.

Dejstvo pa je tudi, da ti filmi ne predstavljajo vira zaslužka in jih delaš iz ljubezni oz. hobija, ker te zadeve zanimajo, kje torej najdeš čas in motivacijo?

Zanimivo je, da te zadeve nujno ne zahtevajo osem ur dnevno. Zahtevajo včasih 16 ur na dan, včasih pa nič. Osem je zame precej malo, zato delam teh 16 in potem izkoristim tiste dni, ko nimam nič, da delam samo to. Tega zares ne vidim kot delo, delam predvsem zase. 

V primeru filma o Kranju (Kranj, mesto na skali) ne gre za turistično razglednico ali pretirano popularen pristop, temveč si k zadevi pristopil z družbeno-socialno-gospodarsko-kulturnim zavedanjem ...

Pomembna mi je izobraževalna nota. Ko sem razmišljal, kako film peljati. Malo je filmov o mestih, zato nisem imel veliko referenc, po čemer bi se lahko zgledoval. Spomnil sem, kako smo v šoli hodili po Kranju, zato sem se odločil, da bo to potep po Kranju, ki je precej šolski in kronološki, s pomočjo moderne tehnologije, lepih kadrov in dobre montaže. Torej prej v izobraževalnem smislu kot pa promocijskem. Rad bi, da se vsak gledalec na koncu počuti, da je ponosen Kranjčan.
 

Ja, dejstvu ob bok, da zadovoljim strokovnjaka iz Gorenjskega muzeja in analfabeta, ki ga o Kranju ne zanima kaj dosti, bi pa rad izvedel več iz nekega stališča prve zaznave, treba je bilo imeti čim več širine. Zate sem pazil, da ne pretiravam s fakti ali suhoparnimi informacijami, temveč sem se trudil zadeve povezati v zgodbice, ki bodo ljudem dale vsebino. Osebno me je precej zmotilo, da sem v Kranju šel milijonkrat mimo stavb in stvari, ki zame niso imele nobene vsebine. Če teh stvari ne poznaš, jih pač ne moreš imeti rad. Zato se mi zdi fino, da imam takoj, ko grem mimo določene stavbe, pet podatkov, ki jih poznam in so mi blizu. To daje dodatno barvo tem stavbam. Da vsak Kranjčan s tem filmom dobi nekaj dodatne duše, ko se sprehodi skozi svoje mesto.

Zanimiv podatek v filmu je tudi ta, da ugotavljaš, kaj bi bil Kranj brez prve in druge svetovne vojne ...

Res je, nasploh ugotavljam, da je 19. stoletje dalo Kranju precej s stališča kulture, od Prešerna do drugih imenitnežev, ki so Kranj povzdignili v kulturno središče, 20. stoletje pa nam je dalo industrijo, veličino tega mesta, kot ga poznamo zdaj. Če pogledaš sliko Kranja iz leta 1911 in zdaj, dobrih sto let kasneje, ugotoviš, da je to desetkrat večje mesto, če ne še precej več, mesto, ki je končno dobilo veljavo središča, kar se je zgodilo samo zaradi vojn. Če ne bi bilo prve svetovne vojne, ne bi bilo češkega kapitala, ki je prinesel podjetja, če ne bilo druge, pa ne bi bilo nikogar, ki bi revitalizal in iz tekstilne naredil še elektro, gumarsko in ostalo industrijo. Kranju sta tako obe vojni naredili uslugo, v obeh smo se "izmazali" precej nedolžno, torej bi bi morda v bodoče potrebovali ... No, samo šalim se ...

Predpremiera filma je že bila, kakšni se ti zdijo prvi odzivi? 

Nad odzivi sem precej šokiran, saj sem bil prepričan, da si bomo film ogledali "lokalci", turistični vodniki, občinski ljudje, nekaj prijateljev. Nisem si predstavljal, da bomo doživeli ta odziv, da bo zanimal tudi starše od prijateljev ali da bi film rad videl tudi kdo, ki ni iz Kranja. Nad tem sem presenečen, res pa je tudi, da ni veliko filmov o drugih slovenskih mestih. 

Je res, da je bila prva verzija dolga dve uri in 45 minut, končna pa je zdaj 64 minut? 

Zares, čeprav včasih se ti zdi, da bi moral biti film zares toliko dolg, da vse razložiš gledalcu. A ta občutek je ponavadi vsaj enkrat predolg, kot je na koncu potem realna dolžina filma. A pri vsakem filmu, se mi je zgodilo, da smo dolga "čreva" potem spravili v eno uro. Vem, da vsaka skrajšana minuta v filmu doda gledalcu zavedanje, da je film boljši. Gre torej za pravo mero higiene, koliko ljudi določena stvar pač zanima. Če kogar koli zanima več, mi je vedno dobro metati trnke, kot pravim sam, da kakšne stvari nakažem in naj potem ljudje sami raziščejo tiste podrobnosti, ki bi jih še dodatno zanimale. Pomembno je, da se čim več stvari pove, da možgani delajo in da ljudi stvari zanimajo, ni pa nujno, da se vse razlaga podrobno, saj mora znanstvena nota filma biti populistična. Da je film zanimiv tudi nekomu, ki ni doktor zgodovine. A mora prepričati tudi njega.

Torej je film tak, kot si si ga želel ali je kaj morda izpadlo celo bolje, kot si pričakoval?

Zanimivo vprašanje. Na nek način še nimam povsem razčiščeno, mislil sem, da bo to eden od filmov, ki me ne bo čez pet let potegnil, da bi ga šel spet gledat. Ker ni bila povsem moja inercija, da sem šel in ga posnel. Če pa pogledam zdaj, ko ga vsak dan gledam, ko še vnašamo še končne popravke, sem vsakič, ko pride do konca, precej ganjen. Imam občutek, da smo naredili dobro in da je efekt tega, da rečeš "rad imam svoje mesto", da je bil ta cilj dosežen. Sem pozitivno presenečen, kako nam je uspelo zapeljati film o mestu. Imel sem občutek, da bo to dolgočasna stvar, strah me je bilo, da ne bom mogel ubežat temu, da bo dolgočasen. A mislim, da nam je uspelo, tako s sogovorniki, kot tudi to, da vsaka stvar, ki jo pokažemo, v nas Kranjčanih vzbudi še eno dodatno čustvo. Da nam ni vseeno.