Takrat je bila prostitucija legalna v vseh mestih so bile ''hiše veselja'' najstarejšo obrt pa je regulirala policija in zdravniška stroka. V Ljubljani na Zvonarski ulici v Mariboru na Lentu, v Celju takoj za bolnišnico. Prostitutke so vsak teden opravljale preglede ter na željo stranke so morale pokazati zdravniško potrdilo.
Del prispevka smo snemali tudi v Kobaridu. Iz Italijanskih zgodovinskih virov vemo, da so bile med vojno tu vsaj tri javne hiše. Ustanovila jih je vojska saj so tako tudi preprečili nasilje nad domačimi dekleti. Na fronto so prihajali vojaki, ki niso znali ne pisati ne brati. Bili so pastirji, mladi fantje mnogi še nedolžni in želeli so izkusiti spolnost predno so padli v boju. Mnogi so verjeli, da jim to pripada in dogajala so se številna posilstva. Željko Cimprič iz Kobariškega muzeja nam je pripovedoval zapise vojakov. Zato je vojska regulirala in v teh krajih odpirala javne hiše. Določili so celo ceno. Prostitutke pa so pripeljali iz večjih mest, to so bile ženske, ki so se samovoljno odločile za najstarejšo obrt.
Vendar tudi revščina je prisilila mnoge ženske, da so se vdale za hrano ali zdravila. Le tako so lahko nahranile otroke ali nudile pomoč obolelim svojcem. Tiste, ki so lahko so za pest riža v gore nosile težke tovore. Tiste, ki tega niso zmogle so bile prisiljene v prostitucijo. To je bila ilegalna prostitucija, ki je vojska ni regulirala. Ni bilo zdravniških pregledov, nobenega nadzora. Iz zapisov vemo, da so obstajali celi bataljoni okuženi s sifilisom.
