Pretresljiva resnična zgodba o ženski, ki se je povzpela do neba in padla nazaj na trda tla

Pavla Jesih (1901–1976) je najprej zaslovela kot vrhunska alpinistka, poleg Mire Marko Debelak pa je bila tudi ena prvih žensk na svetu, ki so se enakopravno moškim kot prve v navezi lotevale najzahtevnejših prvenstvenih smeri. Med letoma 1926 in 1934 je v Julijcih začrtala vrsto smeri, ki so še z današnjo, mnogo naprednejšo opremo, resen preizkus tudi za vrhunske plezalce. A usodni padec v steni Mojstrovke leta 1934 ji je pustil posledice, zaradi katerih je za vrsto let opustila najzahtevnejše plezanje.

Preusmerila se je v poslovno kariero in v nekaj letih postala lastnica največje verige kinematografov v Sloveniji: najprej kina Metropol (1936, deluje še danes) in kina Union (1937, v današnjem Celjskem domu) v Celju, potem na Ptuju kina Royal (1939, danes mestni kino Ptuj) in končno kina Matica (1940, v stavbi današnje Filharmonije) v Ljubljani. Med drugim je bila tudi inovatorka v tehniki podnaslavljanja.

Čeprav je med vojno logistično, finančno in z lastnim delom izdatno podpirala OF, se je po osvoboditvi znašla v primežu nacionalizacije. V zameno za njena podjetja so ji ponujali prestižne funkcije v novoustanovljeni državni filmski industriji, a je vse ponudbe zavračala in se oklepala svojih ljubih kinov. Frustrirano Državno filmsko podjetje ni videlo druge poti, kot da jo obtoži kolaboracije z okupatorjem.

Zdi se neverjetno, da je le mesec dni po koncu vojne, prav v času, ko se je začela njena kalvarija, 44-letni Pavli uspelo opraviti še zadnji in največji podvig v plezalski karieri: prvenstveno osvojitev Čopovega stebra v Severni triglavski steni (sprva je bilo ob tem omenjeno tudi njeno ime, a se je takratna oblast odločila, da ga poimenujejo zgolj po Čopu, saj je bil njegov prvi junak vendarle kovinar, njegova soplezalka pa ni bila iz delavskega razreda). Po sodnem procesu leta 1946 pa je bila obsojena na molk in pozabo. Na lastno željo je postala samotarka, njena skorajda edina družba pa so bili golobi, ki jih je bogato hranila okoli svojega domovanja v starem delu Ljubljane.

Scenarij za film je napisal pisatelj, dramatik, prevajalec in jezikoslovec Andrej E. Skubic, ki je napisal tudi scenarij za predstavo Pavla nad prepadom, ki je bila premierno uprizorjena decembra 2013 v Slovenskem mladinskem gledališču, na povabilo RTV Slovenija, ki snema filme o pozabljenih zanimivih osebah iz slovenske polpretekle zgodovine, pa je nato napisal še scenarij za film.

O njej je bilo sicer zelo malo napisanega – najobsežnejši zapis je bil v knjigi Pozabljena polovica: portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem, ki obsega dve strani. A to je bila samo faktografija. Bistveno je bilo, da je uspel priti do dosjeja z njenega sojenja, ki je shranjen v ljubljanskem mestnem arhivu, v katerem je našel vse njene zagovore in opis njene kariere z obeh plati – tako tožilske kot obrambne.

Scenarist si je ob tem o Pavli izoblikoval naslednje mnenje: "Bila je ambiciozna, izobražena, podjetna ženska, ki se ni ozirala na družbena pravila. Strupenega jezika, a izjemno empatična. Prijateljica škofov in komunistov. Ženska, ki se je zavedala svoje moči in jo je bila pripravljena uporabiti za tisto, kar se ji je zdelo prav."

Pri raziskovanju zgodbe o Pavli Jesih Skubica po eni strani ni presenetilo nič, po drugi pa vse. "To je zgodba, za katero veš, da jih je bilo v tistem času ogromno. Zame je bilo presenetljivo to, da sem z raziskovanjem dobil ogromno enih konkretnih detajlov in dokumentov, skozi katere so se mi zelo intimno razkrile ene življenjske zgodbe v takšnih podrobnostih, ki jih nisem pričakoval. To, kar je v filmu povedanega, so samo tisti grobi podatki. Nekaj tistega življenjskega mesa, ki me je najbolj presunilo, namreč ni mogoče povedati v 50 minutah," nam je dejal scenarist, ki je pri filmu sodeloval tudi s Pavlinimi sorodniki. "Žal sem v stik z njimi prišel dosti pozno. Za nastanek predstave prepozno, saj je bil tekst že praktično dokončan. So pa bili hvala bogu moji podatki tako natančni, da so jih, ko so si jih ogledali, overili tudi sorodniki. Pri dokumentarcu pa so prispevali ogromno fotografskega gradiva, njenih planinskih dnevnikov in drobnih podrobnosti, ki so bile potrebne, da se je stvar bolj izčistila," nam je po premieri povedal scenarist in dodal, da so bili njeni sorodniki, ki so se udeležili premiere, s filmom zadovoljni. "Veseli so, da je njihova družinska legenda ponovno prišla pred oči javnosti," nam je razkril Skubic, ki se trenutno posveča prevajalstvu, poskuša pa tudi objaviti neke zgodbice, ki jih je ravno napisal. V prihodnosti pa ne izključuje še kakšnega dokumentarnega filma, čeprav to ni njegova osnovna želja.

Eden od govornih interpretov v filmu, Pavle Ravnohrib, Pavline zgodbe pred tem ni poznal. "Svet je prevelik in zgodovina je predolga, da bi poznal vse stvari. Prvič sem zanjo izvedel, ko sem sodeloval z režiserjem Matjažem Pograjcem, ki je naredil predstavo Pavla nad prepadom. Mislim, da je to ena od mnogih usod, ki ji je čas namenil zelo bridko izkušnjo. Takšnih usod je zelo veliko in mislim, da bo moral ta narod počasi stopiti tudi na tisto temno, senčno, stran in govoriti o usodah, ki so po krivici zamolčane. Mislim, da je ta trenutni idealizem pravzaprav ena velika stranpot. O ljudeh, ki so doživeli podobno usodo kot Pavla Jesih, se govori izključno z ene plati. Gre za ideologijo, ki je ubijala ljudi, če gledamo končni izplen, pa vidimo, da je bila to ena stranpot in da s tradicijo evropskih narodov, ko govorimo o demokraciji, nima nobene zveze. Mislim, da je tu potreben še čas, se pa bojim, da je za nas Slovence ena geološka doba 3 milijonov let pravzaprav prekratka," meni Ravnohrib.

Film si je ogledal tudi legendarni igralec Demeter Bitenc. Dejal nam je, da je film doživljal z dveh aspektov – kot gledalec in kot navdušen gornik, čigar starši so imeli Staničevo kočo, ki se nahaja pod Triglavom 2332 metrov visoko. "Film je zelo imeniten, a tudi pretresljiv in tragičen v svoji izpovedi. Zdi se mi zdi izvrstno narejen. Zelo mi je bilo všeč to, da v njem niso uporabili nobenih poklicnih igralcev, ampak so ostali na nivoju dokumentarca. Imenitni so prizori okupacije Ljubljane in drugih dokumentarnih slik, ki jih do zdaj še nismo videli. Film pa sem doživljal tudi dosti intimno kot planinec. V koči, ki so jo imeli starši, sem spoznal številne planince, med drugim tudi Jožo Čopa in Miho Potočnika. Ko sem bil star 12 let, so me čez severno steno spravili," nam je zaupal igralec. Pavle Jesih pa ni nikoli spoznal. "Ko je ona plezala, sem bil še otrok. Je pa zagotovo tudi ona šla skozi našo kočo. Sem pa veliko hodil v kino Matica, tako pred kot med vojno," nam je dejal Bitenc in dodal, da bi bilo potrebno po njegovem mnenju odkrivati več takšnih pomembnih, a zamolčanih tragičnih zgodb. A kot neki fakt, neko dobo, ki je bila okrutna in brezobzirna, vendar brez barvanja. "To so bila dejstva. To smo doživeli in preživeli."