Nekonvencionalen pogled na naravo ljubezni

Dogajanje je postavljeno v Los Angeles bližnje prihodnosti. Ona spremlja Theodorja (Joaquin Phoenix), kompleksnega, čutečega moškega, ki se preživlja s pisanjem ganljivih, osebnih pisem za druge ljudi. Po koncu dolgoletnega razmerja ima zlomljeno srce, ga pa začne zanimati nov, napreden operativni sistem, ki obljublja, da je intuitivna in edinstvena entiteta sama po sebi. Ko ga zažene, ga z navdušenjem pozdravi Samantha, živahen ženski glas (Scarlett Johansson), ki je razumevajoč, rahločuten in presenetljivo zabaven. Ko se njene potrebe in želje večajo, skupaj z njegovimi, se njuno prijateljstvo poglobi in razvije v ljubezen.

Ona Spikea Jonza ponuja nekonvencionalen pogled na naravo ljubezni. "Eden od najbolj težavnih vidikov razmerja je biti povsem iskren in intimen in dopustiti, da je oseba, ki jo imaš rad, tudi taka," pravi. "Ves čas se spreminjamo in rastemo, zato se vprašanje glasi: Kako jim dopuščamo svobodo, da so, kar so, trenutek za trenutkom, dan za dnem, leto za letom? Kdo bodo postali in ali jih boste še lahko imeli radi? Še več, bodo oni lahko imeli radi vas?"

To so nekatera vprašanja in ideje, ki se pojavijo, ko Theodore prinese domov najsodobnejši računalnik z glasovnim nadzorom… in spozna Samantho. "Reklamirajo ga kot intuitivni sistem, ki posluša, razume in vas pozna," pravi Jonze.

Izjemno prefinjena umetna inteligenca Samantha je takoj topla in sočutna. Kmalu se razkrije, da je precej samostojna, s predrznim smislom za humor, rada pride resnici do dna, veča pa se tudi njen razpon čustev. Od trenutka obstoja hitro napreduje, tako kot njun odnos, in Jonze pravi, "da se razvije od asistentke do prijateljice in zaupnice in od tega še do precej, precej več."

Jonze je bil koscenarist pri celovečercu Where the Wild Things Are ter pri kratkem filmu I’m Here, Ona pa je prvi celovečerec, za katerega je sam napisal scenarij.

Ne preseneča, da se je odločil raziskati vse preveč človeško naravo ljubezni skozi vez med človekom in breztelesno zavestjo njegovega operacijskega sistema. Njegovo delo je od vsega začetka kariere sinonim za inovacijo, od dni, ko se je prebijal kot režiser glasbenih spotov in dokumentarcev, do ustvarjalnih zmagoslavij, kot so Biti John Malkovich, Prilagajanje in Where the Wild Things Are.

Joaquinu Phoenixu, ki igra Theodorja, se je zgodba zdela osupljiva. Čeprav je v tistem času delal pri filmu Mojster, za katerega je bil potem nominiran za oskarja, se spominja: "Kadar sva le utegnila, sva se s Spikom pogovarjala o scenariju in o likih in krasno je bilo opazovati, kako se je vse skupaj razvijalo."

"Zaupam njegovim instinktom. Če je pri čem okleval, sem vedel, da je potrebno stvar podrobneje pogledati," pravi Jonze, ki je z igralcem navezal stike teden dni po dokončanem scenariju. "Po petih minutah pogovarjanja z njim sem pomislil: 'Rad imam tega fanta. Njega želim v filmu.' Čeprav je v Theodorju veliko žalosti, je zmožen biti tudi radosten in igriv in to je ljubek kontrast in vse to je Joaquin vključil v svojo upodobitev – in še več."

Samantha je oblikovana tako, da se uči in razvija sama. Vsaka nova izkušnja jo navduši in vedno hoče izkusiti še kaj. Hkrati ji uspe iz Theodorja izvabiti le najboljše. "Čeprav ima dostop do vseh informacij na svetu, ustvarja vsako misel in odziv v trenutku," pravi Scarlett Johansson, ki igra Samantho. "Nobenih vnaprej določenih pogledov nima. Je nedolžna in odprta, hkrati pa ima globino."

Ko narašča Samanthina samozavest, narašča tudi Theodorjeva. Odpelje jo na ekskurzijo po mestu, v gore, na plažo in vključi jo v svojo dnevno rutino. S svoje perspektive Samantha vidi vse stvari, ki so Theorodrju znane, s povsem drugačne plati, s povsem novem plati. Tudi nase začne gledati drugače, kar je po režiserjevem mnenju značilnost vseh cvetočih romanc: "Drug drugemu pokažeta drugačne poglede na stvari, kar je, upam, bistvo tega, da se zaljubimo in smo zaljubljeni – biti z nekom, čigar pogled na svet te vznemirja, navdihuje in izzove, in ti nudi nov pogled vate."

Phoenix in Johanssonova sta se skupaj z Jonzejem potrudila, da sta Samanthi, ki je nikoli ne vidimo na platnu, dala polnost in navzočnost, kot si ju zasluži. "Samantha ima toliko značilnosti," pripomni Jonze. "Mora biti odkrita, a duhovita, pametna in prisebna, pa tudi seksi in zanimiva, hkrati pa se mora prepričljivo razvijati kot čustveno bitje in vse to se je moralo odražati v Scarlettini upodobitvi."

Johanssonova se spominja: "To je bil zelo fluiden proces. Včasih sva z Joaquinom snemala skupaj, včasih pa sem delala s Spikom, vendar je bila vedno prisotna določena stopnja spontanosti pri odkrivanju odtenkov lika in odnosa."

"Vsi na snemanju so bili zelo predani, da smo imeli občutek intimnosti in resničnosti," dodaja Phoenix, ki pravi, da je bilo celo vzdušje med snemanjem drugačno, ni bilo običajnega kinetičnega kaosa, ki lahko zmede igralca. "Pri tem filmu ni bilo ničesar tipičnega, od scenarija do dela s Scarlett in vzdušja na snemanju. Zaradi vsega je bila to izjemna izkušnja."

Zamisel za Ono je v Jonzeju tlela več let. "Začetna iskrica je bil članek, ki sem ga videl na spletu pred desetimi leti, o instantni izmenjavi sporočil z umetno inteligenco. Povezal sem se z njo in rekel: Živjo, in ona mi je odgovorila: Živjo, kako si? Dobro, kako si pa ti? Tako sva si malo izmenjavala sporočila in prvotno vznemirjenje je bilo: Uau, pogovarjam se s to rečjo in ta reč me posluša! Ta iluzija pa se je hitro razblinila, saj se spoznal, da kot papiga ponavlja, kar je prej slišala, in da sploh ni inteligentna, ampak je šlo samo za dobro sestavljen program. Vendar tisto prvo vznemirjenje je bilo pa enkratno. Nazadnje se mi je porodila zamisel o moškem, ki ima razmerje s tako entiteto, za povsem razvito zavest. Vse te zamisli sem stkal v ljubezensko zgodbo," se spominja Jonze.

"Tu je veliko zamisli o tehnologiji in svetu, v katerem živimo, osami, ki jo lahko ustvari, kot tudi o povezavah, ki jih lahko ustvari, in o načinih, kako spreminjamo družbo," pravi Jonze. "A ko sem pisal zgodbo, sem nazadnje te stvari vedno postavljal v ozadje. Ti pomembni koncepti se vedno umaknejo razmerju med Theodorjem in Samantho. Vsak prizor temelji na njuni realnosti, da sta par. Na to smo hoteli gledati kot na odnos med dvema posameznikoma in skozi njiju oblikovati zgodbo, ki na ljubezen in odnos gleda kar najbolj kompleksno in s kar največ zornih kotov. Hotel sem se dotakniti določenih potreb in strahov, sodb in pričakovanj, ki jih prinesemo v razmerje. Stvari, ki jih nočemo priznati, ali stvari, za katere se pretvarjamo, da jih ne potrebujemo, a jih vseeno potrebujemo. Načine, kako se povezujemo med seboj, ali se skušamo povezati, pa nam spodleti. Hočemo, da nas poznajo, hkrati pa tega nočemo. Samantha je bila ustvarjena, da se razvija, in ko jo poženejo, je tako, kot ko se zaženemo mi, nobenih omejitev ni, kam nas bo to privedlo, in kdo bomo postali. Če se v nekoga zaljubiš, je to tveganje, s katerim se moraš soočiti."