Maruša Majer: Kot bi imela prijateljico in je v nekem trenutku ne bi bilo več

To priznanje kot tudi slovensko filmsko nagrado vesno je prejela za upodobitev mlade Mare, ki se po trdi izkušnji odraščanja v rejništvu v boju za sina Ivana, ki ga je ravno rodila, nauči zaupati vase in v svoje sposobnosti. Psihološka drama režiserja Janeza Burgerja je letos prejela tudi vesno za najboljši igrani celovečerec, scenarij, fotografijo, masko in glasbo ter nagradi Žirije slovenskih filmskih kritikov in kritičark ter Art kino mreže.

Film Ivan ste snemali dva meseca. Kot Mara ste morali biti vsak dan po več kot 10 ur v zelo vznemirjenem čustvenem stanju. Kako se vsako jutro znova pripraviš na to?

Ko smo to snemali pred dvema letoma, sem bila tako intenzivno osredotočena nanjo, da mi to niti ni predstavljalo takega problema. Veliko prostora sem ji dala v sebi in potem mi je bilo to, da sem Mara, nekaj najbolj naravnega.

Na jutra pred snemanjem imam lepe spomine. Ko sem prihajala v masko in sta me tam pričakali oblikovalka maske Alenka Nahtigal in druga asistentka režije Maja Križnik, sta obe intuitivno vedeli, kdaj želim biti v teh dveh urah priprave tiho ali samo poslušati glasbo, kdaj pa potrebujem malo čvekanja.

Je bilo pa snemanje res naporno. Proti koncu me je dajala nespečnost, čeprav sem bila telesno in psihično zelo utrujena. A hvala bogu je film tak, da tudi Mara ni prav spala teh osem dni, v katerih se dogaja (se nasmehne). Potem so se mi celo pojavili mozolji, ki jih nisem imela od najstniških let. Pri tem filmu pa puder ni prišel v poštev. Obraz mi je moral igrati cel, z vsemi nepravilnostmi vred. Gre za to, da se razgalim, ne da se zakrijem s pudrom. No, če sem že prepričala Alenko, da mi je kakega od teh mozoljev zakrila, sta to takoj opazila Miki (Janez Burger, op. avt.) ali Marko (Marko Brdar, direktor fotografije, op. avt.) in rekla, da naj damo to dol (smeh). 

Kako pa pristopate k vlogi? Imate vedno enak način?

Ne. Vsak projekt zahteva svojo metodo. Ampak pri Ivanu je bilo res intenzivno. Za Maro sem naredila celoten psihološki ustroj, poznala sem njeno življenjsko zgodbo, stvari, ki jih ima rada, glasbo, ki jo posluša, način, kako diha in govori ...

Da, slišala sem, da ste si napisali cel njen notranji monolog. Toda ko ste jo poskušali razumeti, ste pri tem kdaj iskali skupne točke?

Ne. Celo nevarno sem mi zdi tako vlogo delati iz sebe. Seveda je zadaj zmeraj moje stališče do sveta, nekaj, kar bi mi radi povedali s svojimi zgodbami. Ampak je pa nekaj zelo lepega tudi v ustvarjanju drugih zgodb, takih, ki jih sama nisem doživela. Pa tudi, če bi šla prek svojega čustvenega sistema, bi imela več blokad, saj je Mara dosti bolj pogumna in divja, kot sem jaz. Morala sem narediti v sebi prostor samo zanjo.

Na vse sem se pripravila pri Ivanu, ne pa na konec snemanja. To je bilo edino, o čemer nisem razmišljala. Ko daš nekomu toliko prostora, pa je težko naenkrat ostati brez tega. Seveda sem že doživela postpremierske praznine in žalost, ko se projekt konča, ampak tokrat je bil občutek toliko intenzivnejši. In daleč od tega, da bi, tudi med snemanjem, hodila okrog kot Mara! To poslavljanje od nje je pač bilo nekaj, na kar nisem bila pripravljena. Kot bi imela zelo drago prijateljico in je v nekem trenutku ne bi bilo več.

Snemanje je bilo naporno psihično in fizično. Fizično sem se precej hitro spravila k sebi. Psihično pa sem se morala spraviti nazaj v prostor, ki sem ga dala Mari. Ta je bil tako velik, da sem morala vanj ponovno stopati počasi. Ni šlo naenkrat. A čeprav je bil proces dela in to, kar mu je sledilo, težko, mi je dalo ogromno. Zdaj sem šele začutila, kaj je igralska svoboda, o kateri sem že prej razmišljala ali pa jo videla pri drugih igralcih.

Kaj pa je igralska svoboda?

Da se moji predsodki, sodbe o svetu, moj ego toliko umaknejo, da dajo prostor nekomu, ki hoče skozi mene spregovoriti. Da lahko ta človek z mojo pomočjo naredi karkoli. Nekaj sem slutila o tem. Iz tega sem celo diplomirala, malo preden smo začeli delati. A pri Mari sem prvič res začutila, kaj to je.

Janez Burger ni želel, da bi dva meseca pred snemanjem delali še kaj drugega kot se pripravljali na film.

Ne da ni želel - zahteval je, da ne delam nič drugega (se nasmeje). Na začetku sem hotela še malo kolovratiti in sem spraševala, ali lahko samo še eno stvar delam zraven ... Ampak on je, ko dela film, izjemno osredotočen. V bistvu tolikšne osredotočenosti pri kakem človeku še nisem videla. In imel je produkcijske možnosti, da mi je to omogočil, kar je pomembno poudariti. Pravzaprav je bil hitrejši od mene, vedel je, kaj bo ta vloga od mene zahtevala. Jaz sem šele kasneje razumela, da je brez tega časa ne bi mogla narediti enako dobro. In zato sem mu neizmerno hvaležna.

Kako pa izgledajo priprave na snemanje?

Scenarij sem dobila eno leto pred začetkom snemanja in z vlogo sem živela že od takrat. Nekajkrat smo se z Mikijem in Matjažem Tribušonom (soigralcem, op. avt.) umaknili za par dni in šli čez scenarij, improvizirali. V času intenzivnih vaj so se nam priključili pa še vsi ostali soigralci, vse scene smo zvadili, vsi imajo svojo zgodbo in od njih sem dobila ogromno. Res je privilegij, da lahko naenkrat stojiš nasproti toliko velikih igralcev. Bilo pa je tudi mnogo stvari, ki sem se jih morala naučiti čisto iz tehnične plati: izkušnja poroda, nosečnosti, materinstva, postporodni tremor, pretep, kako pasti s stola … Veliko teh stvari, ki sem se jih naučila, na koncu zdaj niti ni v filmu. Ampak to je samo osnovna, lahko rečem tehnična plat - nekaj, kar mora na snemanju delovati stoodstotno. To je ena izmed mnogih stvari, ki me jih je Miki naučil: onkraj tega, da stvari delujejo na kameri, kot bi bile resnične, se šele začne dogajati film.

Janez Burger je zahteval tudi, da greste pred pripravami na dopust. Ko sem brala vaše intervjuje, sem dobila vtis, da se težko odklopite. Je res?

Res je. Pred tem sem imela kar naporno leto in je vedel, da moram najprej malo zadihati. In tudi je res, da se na začetku prostih dni težko odklopim. Težko se navadim, da moram zdaj pa gledati v morje, plavati ... Ampak ko se navadim, mi je pa lepo (se nasmehne). Ne vem, zakaj mi je na začetku tako težko. Imam nekaj v sebi, kar mi ne da do konca miru.

Ko sem brala intervjuje, sem tudi opazila, da velikokrat govorite, "da greste do konca, da daste vse od sebe, da naredite vse, kar lahko ..." Kaj vam to pomeni?

No, nisem prepričana, če zmeraj dam vse od sebe (nasmeh). Mislim, vem, da ne. Marsikdaj bi lahko še več. Ampak pustimo to. Vem pa, da - če bi delala to brez veselja in na pol, res ne bi imelo smisla. Marsikdaj si lahko popustiš in verjetno je kdaj tudi to ok, ampak ko pride dan, ko veš, da ne bi mogel dati več, kot si, da si dal svojih sto odstotkov tistega dne, potem s tem res lahko mirno zaspiš.

(Razmišlja.)

Mogoče je pa to tudi varnostni mehanizem. Na nek način se mi zdi, da je celo lažje dati več. Ker če veš, da si dal vse od sebe, lažje prenašaš recimo slabe kritike, ker veš, da bolje ne bi mogel narediti. Jaz takrat bolje slišim, kaj imajo ljudje za povedati o stvari, ki smo jo naredili.

Večkrat omenjate strah. Da vas je bilo strah, preden ste šli na oder, preden ste stopili pred kamero ... Kakšno vlogo igra v vašem življenju strah?

Strah pomeni, da mi je nekaj pomembno. Včasih je neznosno, včasih bolj znosno. Ampak tako je. Pa tudi mora biti tako.

Daleč preden je postala meni, je bila Mara zelo dragocena njemu. On je prvi vedel, da je to ogromen zalogaj in še zdaj ne vem, s čim sem si pri njem zaslužila tolikšno zaupanje, da ji ravno jaz dam življenje. Verjel je v nekaj v meni, daleč preden sem v to verjela jaz. Kot da bi me pravzaprav vnaprej določil, da bom to naredila in da bom naredila najboljše, kakor znam. In da bo to zadosti za njegova merila, ki niso ravno najnižja. Imel je scenarij, dal mi je v bistvu celega v roke in rekel, evo, zdaj pa naredi, kar misliš, da je prav. Torej mi je dal ogromno svobode, hkrati pa me je ves čas držal za roko, da ne bi zdrsnila s prave poti. Res mi je dal nekaj življenjskih in igralskih lekcij za vse večne čase. Ena izmed njih je recimo: pri tej vlogi šteje samo tisto, kar ima globoko zvezo z bistvom, vse kar je odveč, gre stran. Kar ne pomeni, da se ne ukvarjamo z milijoni detajlov.  Ampak preko njih pridemo do tistega, kar je pravzaprav najbolj preprosto. To je po navadi povezano z bistvom.

Med podelitvijo nagrade European Shooting Stars ste se družili z devetimi igralci iz različnih evropskih držav. Verjetno ste se pogovarjali o delu. Ste dobili vtis, kako se razmere v tujini razlikujejo od teh pri nas?

Takoj čez našo mejo razumejo, da je film gospodarska dejavnost. Da mi ne delamo samo nekaj s podarjenim davkoplačevalskim denarjem, ampak da vsak film lahko ogromno prinese nazaj, če pametno delaš z njim. Sicer pa je pri nas prednost, da smo majhni in te kot igralca vsi poznajo. Režiser te pokliče in ti pove, da misli, da ima nekaj zate. Nimamo zares sistema kastingov. Ta je lahko neizprosen. V tujini je pot do režiserja lahko zelo dolga.

Drugače pa sem bila skupaj z devetimi res čudovitimi ljudmi. Štiri dni smo bili skupaj pa imam občutek, kot da sem bila že v vrtcu z njimi. Moj vtis je, da so vsi v svojih državah zelo uspešni. Delajo to, kar imajo radi in so zaradi tega zadovoljni. Posledično so najbolj preprosti ljudje. Pa smo spet prišli do tega najbolj preprostega! Prijazni so bili, pozorni, cinični do kakršnega koli blišča.

Kako ste začutili, da bi bili rada igralka?

Ko sem študirala primerjalno književnost, sem bila prepričana, da je to najboljši poklic na svetu, ker sem se ukvarjala z zgodbami, ki govorijo o človeku. Kot igralka se tudi ukvarjam s tem, ampak lahko to še malo bolj živim. Poleg tega sem rada z ljudmi in kot igralka imam več možnosti za to.

Občutek imam, da veliko delate. Koliko dela si po navadi naložite, kje postavite meje?

Načeloma vem, koliko dela določen projekt zahteva, a včasih se potem kaj zamakne in zadnji trije meseci so bili tako res nori. Šest premier v treh mesecih. Pa še en kratki film sem posnela. Promocije in premiere Ivana niti ne štejem, pa je daleč od tega, da bi bilo zanemarljivo.

Za psihično in fizično zdravje je pomembno skrbeti. Ker če nimamo tega, nimamo nič. A kaj, ko vsi kar norimo! Mislim, da se moramo začeti zavedati, da nismo zamenljivi. Tudi v tem stoletju ne. Dati moramo vsakemu človeku njegovo mesto, mu nekako dati vedeti, da je edinstven in pomemben. To je največ, kar lahko naredimo drug za drugega. In da poskrbimo drug za drugega, dokler smo skupaj.

Je pa verjetno težko reči ne, če pride dobra ponudba?

Težko je reči ne, ker to rada počnem. Če tega ne bi rada počela, res ne vem, zakaj bi se na tak način izpostavljala. Nisem ena izmed igralk, ki ne bi mogle živeti brez tega. Ampak ko živim s tem, mi je veliko boljše (se nasmehne).