Ta kraj je bil od nekdaj znan po najboljših konjih so mi razlagali strokovnjaki za vzrejo lipicancev. Tu je najboljša klima in ravno pravo razmerje hrasta in travnika. Pravijo, da je v naših krajih Dionizij kupoval konje, ki so bili tako zelo cenjeni, da so jih celo častno žrtvovali za bogove, ker naj bi imeli nadnaravne moči. Takratnih kraških konj sicer ni več, danes imamo lipicanca, ki pa izhaja iz starega belega kraškega konja. V resnici lipicanec sploh ni bel ampak je siv. Vsi lipicanci se rodijo rjavi ali črni in čez čas osivijo oziroma postanejo beli.
Habsburžani so se zavedali kako pomembni so kraški konji in v času turških upadov so želeli na tem območju vzrediti elitno vrsto konj tako za dvor kot za bojevanje. V Lipico so pripeljali najboljše Italijanske, Španske in Arabske pasme konj ter jih mešali s kraškimi konji. Čez dobrih dvesto let je nastal lipicanec. Danes jih je na svetu okoli 10.000 in vsi izhajajo iz kobilarne Lipica. Bili so strateška dobrina skozi mnoge vojne. Črede so večkrat evakuirali iz kobilarne. V drugi svetovni vojni jih je celo general Patton reševal iz ujetništva nacistov. O tej zgodbi je posnel film Walt Disney, Čudež belih žrebcev.
