Kako sem krvavela v kuhinji MasterChef

Prav zaradi takšnega stališča sem se, ko sem postala odgovorna za odnose z javnostmi za projekt MasterChef Slovenija, odločila, da v poskusnem tednu vstopim v MasterChef kuhinjo in začutim, kako se počutijo oni. Vas zanima, kako bom letos gledala oddajo MasterChef? Berite naprej.

Sodnike Almo, Karima in Luko sem spoznala na promocijskem fotkanju. Takoj sem začutila njihovo energijo in povezanost, ki se je spletla v dveh sezonah. Lahko rečem, da so postali prijatelji in njihovo zbadanje, ki je na meji žalitev, je tisto pravo. Saj veste, kako je, pravi prijatelj se ti smeji, ko padeš. Njihova energija je bila nalezljiva in želela sem se jim približati. Obljubila sem jim, da bom vstopila v poskusni tedem MasterChefa in obljubili so mi, da tako kot sem bila jaz tisti snemalni dan stroga do njih, da bodo tudi oni do mene. Lukove besede so bile: "Pazi se, ko prideš pred nas. Vse ti bomo vrnili." Jezična, kot sem, sem odvrnila: "Misliš, da ti bom ostala dolžna?" Tudi Luka se z ustrahovanjem ni ustavil: "Bom pa Almo poslal nate." Ja, Alma je tisti ključni najstrožji element, ki seje strah po kuhinji.

Napočil je dan. S cmokom v grlu sem se podala na snemanje. Dan pred tem sem z vezami od kreativne producente poskušala dobiti še nekaj navodil, kaj se bo jutri dogajalo, a bila je neomajna. Njihova skrivnost, kakšni so izzivi, je res skrivnost in nikomur ne popuščajo. Potolažila me je z besedami: "Ah, saj ne bo nič takšnega. Osnove."

Ok, osnove. Jajce znam speči, krompir znam skuhati, piščanca bom že vrgla na ponev. OK, sem si rekla. V čakalnici smo se z ekipo še sedmih nadobudnih kuharjev, oni so to res bili, od zgodnjega jutra do prvih snemalnih ur že dodobra spoznali. Bi vam opisala, kaj vse znajo, kateri postopki kuhe so jim blizu, a če sem iskrena, sem za večino prvič slišala, tako da si nisem skoraj ničesar zapomnila, le spraševati sem se začela, Katja, kaj delaš ti tu med temi mini profiči. Z nekom, ki je dosegel drugo mesto na državnem prvestvu v kuhanju, se pač ne morem meriti. Adrenalin je naraščal, cmok v grlu se je večal in prav tako madež pod pazduho. Ekipa je začela klicati v dvorano dva po dva. Odhajali so. Začela sem kalkulirati, s kom bom vstopila v dvorano in bila vesela: "To, ne bom sama v tem shitu. Dva sva. Pomagal mi bo." Fantom sem obljubljala, da bom naredila vse, kar bodo rekli, le usmerjajo naj me. Pred studio sem prišla zadnja. Moj par je bil Jaka, no, vsaj tako sem mislila, dokler ni asistentka prinesla predpasnikov in kot letalo sem treščila na trdna tla – on je dobil moder predpasnik in jaz sem dobila rdečega, "Shit, sama sem v tem in še tekmujem proti njem. Nič dobrega ne bo."

Vstopila sem v dvorano. Spomnim se, da sem pomahala sodnikom, da sem slišala asistentko glede navodil, kako moram dvigniti telefon in nato ... nato sledi sedem minut "black out", ki sem ga po koščkih iz pripovedovanja sestavila. Zazvonil je telefon, moški na drugi strani mi je dajal navodila, da moram speči polpet in narediti grahov pire. Bla, bla, bla nekaj o zelenjavi. "Adijo, te pokličem nazaj," sem mu rekla in celotno ekipo spravila v smeh, saj so bila navodila, ki sem jih nekje v tem sedemminutnem obdobju izgubila, jasna, da lahko kliče samo on. Ne spomnim se, kaj vse je bilo na pultu. Ničesar nisem videla v predalu. Pojma nisem imela, s čim bi delala grahov pire, ko mi je Karim podal namig: "Katja, kaj pa palični mešalnik." Dobra ideja, sem mu odvrnila in naslednje sekunde porabila za odpiranje in zapiranje predalov. Vas zanima, koliko predalov je tam? Točno trije, a meni se je zdelo, da se pojavljajo kar novi in novi, tako kot vrata trezorjev v Gringo banki. "V tretjem predalu," sem zopet zaslišala glas iz daljave in se zahvalila. In tako kot sem bila zgubljena pri paseranju, prav nič boljša nisem bila pri rezanju zelenjave. "Katja, vzemi večji nož,"mi je svetoval Luka, a sem mu odvrnila, da doma nimam tako velikih nožev, zato se bom zagotovo porezala. Vseeno sem, kee je on chef, poskusila s tavelikim nožem, a idejo hitro opustila in zamenjala za malega. Mislim, da sem rabila točno tri reze, da sem si na zeloooo tanko prerezala levi palec, a kri je lila, kot da sem zaklala mladega prašička. "Prav si imel," sem se zadrla sodnikom in Luka je bil že na poti z obliži. Ja, sodniki so tudi prijazni, čeprav so zelo strogi.

Veste, dokaj vajena sem kamer. Posnela sem že kar nekaj intervjujev in nikoli nisem imela strahu pred kamerami, a ko sem vstopila v kuhinjo – kamere, žarometi in trije pari oči strogih sodnikov. Moja koncentracija se je sesula na prafaktorje, posesala me je živčnost in produkcijska ekipa je lahko gledala, kako sem se kot kamen valila v globel pogube. Spomnim se, da sem parkrat pogledala proti sodnikom in ne znam vam opisati, kako boleče je, ko vidiš Almo in njen pogled, ki govori več kot tisoč besed. Njene oči so mi sporočale, daj ne razočaraj, pripravi nekaj. Ko sem zaslišala, tri minute imate do konca, sem vedela, da moram vse zložiti na krožni. Kako, kaj, zakaj? Ni važno! Zloži vse na krožnik! Za ekipo! Dajmo, Katja, zloži, sem si rekla v edinem trenutku zavedanja in tri minute pred koncem začela zlagati na krožni.

"Tri, dva, ena, roke gor," sem zaslišala in čas se je iztekel. Mislila sem si: "Mmmm, a lahko nekaj vprašam. A ste prepričani, da so vaše minute enako hitre kot tiste na kavču, ko gledam oddajo?" Žiga, moj sotekmovalec, ki mi je dajal navodila, je stopil iz telefonske govorilnice in prišel do mene. Ste opazili, da sem šele sedaj omenila telefonsko govorilnico? Omenila sem jo točno takrat, ko sem jo tudi v živo zagledala. Sredi studia sta stali dve ogromni govorilnici in v moji zmedenosti tudi tega nisem opazila. Po telefonu sem se pogovarjala s človekom, ki je bil tri metre stran od mene, a tega nisem vedela. Žiga me je prijateljsko potreplal po rami, takoj sem se mu začela opravičevati, da ekipa zaradi mene ne bo naredila in da bom prevzela odgovornost, a me je samo prijateljsko potolažil, da je bilo vse dobro.

Po desetminutnem pogovoru v green roomu sem šele dojela, v čem je bil point naloge. Vodja skupine je dobil recept in navodila, kaj moramo pripraviti. Videl je tudi krožnik, ki smo ga morali kopirati. Imel je deset minut, da je nekaj pripravila in nato po telefonu predala nalogo drugemu tekmovalcu in tako naprej. V resnici smo se šli preprosto otroško igro telefončke in saj veste, kaj pride na koncu ven. No, to je prišlo ven. Nič pametnega. Ko smo stopili pred sodnike, so nam zažugali, da naj se bojimo kloše in pokazali, kaj smo morali pripraviti. Seveda je bila naša jed daleč od originala, a na srečo, tudi tekmeci niso bili nič bližje. Malo smo bili celo boljši, ker smo mi imeli sotirano zelenjavo, oni pa ne. In kdaj je nastopil moj trenutek sreče? Luka je prerezal naš polpet in bil je surov. Zelo mi je bilo hudo za ekipo, da nisem dovolj spekla polpeta, a se mi je kamen že v nekaj trenutkih odvalil od srca, ko tudi sosednja ekipa ni imela dovolj pečenega polpeta, čeprav so bili prepričani, da je njihov celo prepečen. V sebi sem delela kolesa in piruete, saj sem bila noro srečna, da kuhar s tako veliko znanja pogrne na tako preprostem testu kot jaz. TOOOOO! To je bila moja mala zmaga. Karim nas je s komentarjem naše jedi ubil. Zelo na kratko je opisal in nas zadel v srce: "Brez karakterja" Besedna zveza, ki je od tistega trenutka naprej zaznamovala našo kuho in ves čas smo si govorili, naslednja jed bo imela karakter.

V teh parih snemalnih dneh sem se ogromno naučila in okusila, kako je biti tekmovalec. Čeprav smo v kuhinjo vstopili kot testni kuharji, je šlo pod tistimi žarometi zares. Nihče ni želel biti zadnji. Nihče ni želel iti domov prvi. Vedeli smo, da ne tekmujemo za 50.000 evrov, a tako kot v vsakem človeku, se je v nas prebudila tekmovalna žilica in želeli smo navdušiti sodnike. Želeli smo, da te Alma lepo pogleda, na nasmeh nismo upali pomisliti, da Luka povoha krožnik in reče, lep vonj in da Karim navdušeno poskusi našo jed. Reflektorji so nas zaslepili in tistih nekaj trenutkov smo se počutili kot MasterChefi in ponosno smo nosili predpasnike s slovitim M. Želeli smo si, da so tudi predpasniki ponosni na nas, zato je v nas tlelo, kako biti najbolši. To so tisti občutki, ki ženejo tekmovalce, in to so občutki, ki sem jih okusila, zato se lepo zahvaljujem produkcijski ekipi, ki mi je to omogočila. Od zdaj naprej ne bom nikoli več podcenjevala tekmovalcev za tistimi pulti in jih bom doma gledala le še z občudovanjem.

PS: Naj vam izdam še eno skrivnost. Telefončke se bodo šli tudi pravi tekmovalci in to že v prvi oddaji, ki bo na sporedu 8. marca ob 21. uri.