Zgodba Wolverina je stara že več kot 40 let, prvič smo ga lahko ujeli v stripu leta 1974, ko je bil le eden od mnogih superherojev v obsežnem Marvel vesolju. Čeprav na začetku ni bilo mišljeno, da bo postal eden od nosilcev Marvela, pa je čez leta pridobil obsežno bazo oboževalcev in tako dobil svoj prostor pod žarometi. Nato so prišli pod okrilje filmskega studia 20th Century Fox filmi in kar 17 let je bil Hugh Jackman 'ujet' v koži tega junaka. Jackmana v vlogi Wolverina smo na filmskem platnu tako videli kar devetkrat, prvič leta 2000 v Možeh X, zadnjič letos v Loganu.

Če je Logan do zdaj v filmih nastopal bolj kot ne večinoma v svoji herojski vlogi, pa ga je Mangold tokrat naredil izredno človeškega – v bistvu je vse mutante v filmu pokazal kot človeška bitja, z vsemi svojimi slabostmi, z vsemi človeškimi tegobami, z vso bolečino in vprašanji o obstoju – junaki so v tem trenutku najbolj na tleh, najbolj šibki in ranljivi. Film je tako prej intimen vpogled v življenje ljudi, ki jih je življenje uničilo, kot herojska akcija. Seveda je akcija, seveda so boji, a tudi to je prikazano na intimen, človeški način, z bolečino, obupom in jezo, brez mačizma in napihnjenosti, a še vedno s prefinjenim, na trenutke grozljivim pridihom legendarnega Freddyja Kruegerja.

Skozi distopičen svet nas je tako režiser popeljal na nekakšno 'pobesneli Max' popotovanje, medtem pa nas mutantka Laura (X-23) spomni na lik deklice Eleven iz serije Stranger Things – ustvarjena in vzgojena v laboratoriju, prvič zunaj v neznanem svetu, polna radovednosti, jeze in zavedanja lastne moči. Dafne Keen, ki je filmska debitantka, je dobro ujela temačno plat Laure, njen bes, jezo in moč, a ohranila otroško hrepenenje po družini. Potem je tu Patrick Stewart, ki je betežnega profesorja zaigral izredno realistično, otožno, krhko, a hkrati je v svojo igro dodal simpatičen humor, ki je razbremenil težke trenutke in nam jih še dodatno približal.

Celovečerec, kjer gledalca mogoče zmoti le sama dolžina filma, kajti za kanček se zgodi, da se zalotiš v dolgčasu, je zanimiva mešanica drame, znanstvene fantastike, futurističnega - distopičnega filma, popotniškega filma, na trenutke celo zadiši po vesternu – režiser je v film zanimivo vpletel delčke kultnega vesterna Shane iz leta 1953, ki je zelo dobro – celo briljantno, povezal določene dele filma. Omeniti je treba še glasbo – minimalistična glasba Marca Beltramija je daleč od pompoznosti, ki jo je ponavadi slišati v podobnih filmih, epskosti ni bilo, pretanjena in melanholična je lepo sovpadala s filmom, nekateri bi mogoče imeli kritiko le proti koncu filma, kjer je glasba še vedno subtilna, a mogoče za koga premalo epska glede na končno (epsko) dogajanje. Toda skupaj z besedami glavnih likov zelo rahločutno pove točno to, kar v tistem trenutku mora ...

Film tako ni le zaključek neke filmske zgodbe ali lika, ampak tudi slovo Jackmana kot Logana ter Stewarta kot profesorja X. Oba sta namreč že pred izidom filma rekla, da je tu njuna zadnja igra v teh vlogah – in to se občuti tudi v samem filmu – občutek, da je celotna ekipa v film dala svoje srce, je močno viden skozi celotno zgodbo, vsi vpleteni so naredili zelo oseben film in se od likov zelo dostojno in elegantno poslovili in za to ni bil potreben spektakel.

To see if I still feel
I focus on the pain

What have I become
My sweetest friend

I wear this crown of thorns
Upon my liar's chair
Full of broken thoughts
I cannot repair

Pesem Hurt (Nine Inch Nails), v napovedniku filma priredba Johnnyja Casha.