Nebojša Glogovac: Lahko poskusimo živeti, ne le životariti? Odgovor ni beg od vsega

"Čas je iz sklepa spahnjen," pravi Hamlet na začetku 17. stoletja in izrazi tesnobo, ki jo čuti posameznik tudi danes. Zato je ta Shakespearova drama vedno znova na naših odrih; tokrat je v ljubljanski Drami gostovala uprizoritev Jugoslovanskega dramskega gledališča JDP iz Beograda, ki jo je režiral Aleksandar Popovski. Z njegovim svetom se v ljubljanski Drami lahko srečate tudi s predstavo Merlin ali Pusta dežela.

V svoji beograjski predstavi slavno delo prilagodi in Hamlet ni več najstnik, temveč človek srednjih let, ki se z nepravičnostjo ne sreča prvič. Upodobi ga 47-letni Nebojša Glogovac, ki ga pri nas bolj poznamo iz številnih filmov: Sod smodnika, Nebeška vaba, Munje, Ko bom velik, bom kenguru, Past, Krogi. Letos je navdušil v filmu Rajka Grlića Ustava Republike Hrvaške, ki je imel premiero na uglednem festivalu v Montrealu.

Pogovarjala sva se nekaj ur pred predstavo, na katero, pravi, se pripravi tako, da počiva, poje nekaj dobrega in naredi nekaj tibetanskih vaj.

V tokratni predstavi Hamlet vstane iz groba kot človek srednjih let. Kakršno je življenje, se zopet znajde pred isto dilemo: kako naj se odzove na nepravičnost, ki jo vidi? Najde kakšen odgovor?

Gre za težka življenjska vprašanja. "Okruten moram biti, da bom dober," izreče v enem trenutku. On je nekdo, ki je vstal iz groba in mora zopet čez vse muke, ki jih preživlja vsak med nami in ki so jih preživljale že generacije pred nami. Spet vidi, koliko je nepravičnosti in kako globoke so njene korenine. In se vpraša, ali moram res biti okruten, da bi bil dober. Je mogoče, da je to edini način borbe s sistemom, borbe za svojo svobodo? Hamlet nam da razmišljati o tem, kaj nam onemogoča, da bi bili bolj svobodni in zaradi česa smo toliko krat v položaju, ki nam ne odgovarja. Smo res tu samo, da bi kot tisti hrček v svoji kletki v nedogled poganjali kolo, da bi sistem obstal? Ali lahko kaj naredimo in z nekim osebnim stališčem in neko borbo pokažemo, da smo živi? Lahko poskusimo živeti, ne le životariti? Odgovor ni beg od vsega.

Toda za kakšno okrutnost gre?

Nikakor ne gre za poziv k orožju ali čemu takemu. Gre za okrutnost v smislu, da ne sprejemamo vsega vljudno, da ne sprejemamo vseh pravil, ki so jih predpisali tisti, ki so v službi sistema in nas samo silijo, da sistemu služimo, kot bi bilo življenje posameznika manj vredno od življenja sistema. 

Odlične kritike ste letos prejeli tako za Hamleta kot za vlogo v filmu Ustava Republike Hrvaške. Dejali ste, da ste se zanjo pripravljali tri mesece ter bili pri njenem oblikovanju še posebej pozorni, da niste podlegli stereotipom. Poleg tega ste dejali, da je bila to ena od vaših najbolj kompleksnih vlog. Zakaj?

Ker je res zelo kompleksna vloga. Moj lik je homoseksualec, ki je pred letom dni izgubil partnerja, ki se je ubil. Okolica ga ne sprejema. Živi z očetom, ki umira in ga nikoli v življenju ni imel rad. Še vedno žaluje za preminulo materjo, ki ga je edina podpirala in mu bila prijateljica. Nima nikogar, s komer lahko popije kavo in mu pove o svojih težavah. A hkrati njegova dva soseda (par, ki ga po spletu okoliščin bolje spozna op. a.) ugotovita, da goji ravno takšne predsodke, kot jih ima okolica do njega. Predsodke, ki niso utemeljeni. Posplošuje, kakšna je cela skupina ljudi. Toda ko spoznaš posameznika, ko izveš nekaj o njem, naenkrat z njim lahko vzpostaviš stik. Težave so, kadar ljudi ne spoznavamo, ampak posplošujemo – vsi Slovenci, vsi Hrvati, vsi Srbi, vsi Bosanci ...

Lahko film nagovori ljudi s predsodki? Režiser Rajko Grlić je dejal, da sta film s soscenaristom pričela delati, ko sta videla, kako se ljudje spet izgubljajo zaradi politike.

Kako naj rečem - budali lahko pokažeš sto najboljših filmov, pa ne bo ničesar razumela. Toda če tak film pokažeš pametnemu človeku, ki ima sposobnost razmišljanja ter pogum, da svoje mnenje spremeni – za njega je tak film pomemben. Tak človek lahko zaradi filma ali predstave kaj vidi drugače.

Se spomnite, kako je kakšna vloga vam morda spremenila kak pogled na svet?

Veliko je bilo takih vlog. Eden najdragocenejših delov mojega poklica je to, da se srečuješ z dobro literaturo, ki jo moraš dobro premisliti in doumeti. In to te vedno znova bogati in spreminja. Ves čas delaš nove zaključke in vidiš stvari z nove perspektive.

Je po toliko izkušnjah lažje pristopiti k novi vlogi ali je vsakič znova težko?

Moralo bi biti zabavno. Težko in zabavno obenem. Če je prelahko, ti mora biti sumljivo. Potem si zašel v neke stereotipe, v najlažje rešitve. Najprej potrebuješ dobro napisan scenarij. Kadar je tvoja vloga dobro napisana, se je težje potopiti v misli tvojega junaka. Bolj se moraš potruditi, da se vživiš vanj, da razumeš, kako razmišlja, od kod izvira vse, kar pove. To je takšno prav detektivsko delo. Zanimivo je iskati te ključe in počasi odpirati ključavnice eno za drugo. Tako nastaja lik. Mora biti torej tudi težko, ampak ni pa težko kot, če koplješ jarke.

Rekli ste, da je Grlić režiser, ki igralcu omogoči, da ustvari dobro vlogo. Kakšen je tak režiser?

Na začetku mora biti res vedno dober scenarij. Če se tvoj lik recimo pogovarja z ženo, ne more imeti napisanega besedila: ti dobro veš, da sem jaz tak in tak in da sem pred leti naredil to in to. To je slab scenarij in veliko je takih. V dobrem scenariju tvoj lik govori, kot ljudje res govorijo in to pomeni, da obstajajo neke skrivnosti. V resničnem življenju nikoli ne povemo vsega, kar mislimo. Potem ko imaš enkrat dobro besedilo, pa vsak igralec potrebuje tudi dobrega režiserja. Nekoga, ki zna biti pozoren, ki opazi nianse in vidi, kdaj si na snemanju skrenil, četudi samo za trenutek. Vsak igralec rabi takega režiserja, ki bdi nad njim z druge strani kamere in mu zna v pravem trenutku dati pravo smernico. Dober režiser ni na setu zato, da pokaže, kako dober je. Film bo dober samo, če bo cela ekipa delala kot en organizem. Dober režiser ta organizem ohranja živ. Poveže vse njegove organe in skrbi, da so vedno dobro prekrvavljeni.

Enkrat ste rekli, da je bilo v osemdesetih bolj zabavno, da so se ljudje več smejali, zdaj pa so vsi v krču. Kaj je bilo takrat drugače?

Bil je bolj duhovit čas. Ljudje so bili bolj duhoviti. Zakaj? Mislim, da so imeli več prostora. Takrat je bil recimo še prostor za novo glasbo, za nove glasbene smeri, za nove ideje, za nekaj, kar še ni bilo narejeno. Mislim, da je danes že vse narejeno. Če pogledate glasbo zadnjih 15 ali več let – zdaj delajo glasbo iz delčkov stare. To je kreativno, ampak uporabljajo nekaj, kar je že narejeno. Ne nastaja nekaj čisto novega. Ni več tega, ko ne veš, kaj se lahko zgodi, če narediš to ali ono. V kreativnem smislu je nekako že vse raziskano. Seksualnost je tudi že vsem servirana na mizi. Vsi so goli in vse že vemo. Ljudje se več ne spoznajo v postelji.

Mislim, da se je to zgodilo zaradi tega pretoka informacij, te hitrosti, s katero dostopamo do vseh teh ogromnih količin informacij. Toliko je vsega, da so naši kanali, s katerimi sprejemamo, kar se okrog nas dogaja, preobremenjeni. In to nas zapira. Izgubljamo možnost, da bi stvarnost kvalitetno dojemali. Izgublja se kreativnost in ta malo bolj iracionalen način razmišljanja, ki je pogoj za tisto pravo duhovitost, ko se res iskreno nasmeješ. Za to potrebuješ prostor. Ljudje se samo še ženejo, da bi odplačali kredite in plačali račune. Sistem je zelo surov, ker želel si tega ali ne, nekako si vržen na tisto kolo in ga vrtiš in vrtiš, ne da bi živel, ampak da bi preživel. To je okrutna prevara današnje demokracije, se mi zdi.

Dokler pogledaš vse filme, ki jih imaš na voljo, nimaš več časa, da bi sam kaj ustvaril.

Nimaš več časa, da bi začutil potrebo, da bi kaj definiral. Izgubiš se v gledanju. In tudi ne moreš vsega sprejeti vase.

Ko gledalec gleda film ali predstavo, bi bilo bolje, če ne bi poznal biografije igralca, ste dejali enkrat.

Če ste prišli gledat Hamleta, ste prišli, da bi videli to zgodbo in v tem, kar se na odru dogaja, prepoznali sebe ali koga drugega iz svoje okolice, da bi razmišljali o tem, kako deluje svet. Pri tem je popolnoma nepomembno, kako se imenuje igralec in kdo je v resnici. To je samo grajenje njegove kariere. Kaj ima publika od tega, da je igralec zvezda? Nič. Bilo bi zanimivo, če bi bili igralci anonimni. Tudi nam bi bilo lažje.