Mirjana Karanović: Na eni strani imamo starlete – na drugi Hillary Clinton

Mirjana Karanović, rojena Beograjčanka, je slavna postala zelo mlada. Potem ko je posnela svoj prvi film, Petrijin venec Srđana Karanovića, jo je poznala širna Jugoslavija. To je bilo pred 36 leti. A kot igralko, pravi, je niso vzeli resno do filma Oče na službeni poti Emirja Kusturice. Dobre, močne vloge dobiva še danes. Pred dvema letoma smo jo lahko gledali v zelo hvaljenem hrvaškem filmu Kosec. Pred tem je ogromno pozornosti požela v bosanskem filmu Grbavica.

Tokrat se je na Ljubljanskem filmskem festivalu prvič predstavila še kot  scenaristka in režiserka. Njen prvenec – Dobra žena – nas prestavi v svet Milene, okoli 50 let stare gospodinje, ki se je vedno trudila dobro skrbeti za svojo družino, moža in tri otroke. Medtem ko pridno pospravlja hišo, najde videokaseto. Prepričana je, da so na njej stari družinski posnetki. A namesto da bi se za nekaj minut raznežila, vidi svojega moža med vojno v Bosni. Film, ki je premiero doživel na uglednem ameriškem festivalu Sundance, se sprašuje, kaj se zgodi, ko nekoga, ki je bil več desetletij pomemben del tvojega življenja, naenkrat spoznaš v povsem drugi luči. Takšni, ki je tvoja vest ne more prenesti. Kako se soočiti s tem, da je v tvoje življenje priletel meteorit in to zato ne bo moglo biti nikoli več isto? Se je mogoče pretvarjati, da meteorita ni bilo?

Legendarna igralka v filmu upodablja milo gospodinjo, v resničnem življenju pa deluje zelo odločna, razmišljujoča, prepričana vase. Zato se je na koncu zgodilo, da sva se nepričakovano precejšen del intervjuja pogovarjali, kakšen je njen pogled na današnji položaj žensk.

Dobra žena. Naslov želi spomniti tudi na vzgojni prijem, ko deklicam v Srbiji ves čas govorijo: “budi dobra,” torej bodi pridna. Mislim, da tudi drugod po svetu deklicam verjetno pogosteje kot dečkom rečejo, naj bodo pridne. Kako mislite, da to vpliva na ženske?

Dečkom bolj kot deklicam dovolimo, da v svojem obnašanju skačejo izven okvirjev. Ko se to zgodi, jih manj obsojamo. Rečemo samo, kako je živahen ali poreden. V resnici mislim, da živimo v mizoginem svetu. Obsojanje žensk je prisotno bolj, kot je bilo kdaj koli. Ženske, ki razmišljajo in imajo svoje pobude, želje, ambicije – te ženske se obsoja. Ostale, ki se želijo prilagoditi, morajo pristati na vlogo objekta. Kakšen je danes svet? Na eni strani imamo starlete – na drugi Hillary Clinton in Angelo Merkel. Dve čarovnici, kot ju doživlja večina moških na svetu. V takem svetu biti pridna (po srbsko "dobra" op. a.), pomeni, da se odrečeš svoji integriteti. Če skočiš izven postavljenih okvirjev, pa obdržiš svojo integriteto, ampak te svarijo, da moraš biti pripravljena na posledice. Mnoge ženske zato raje izberejo, da so pridne, da ne skačejo iz okvirjev, ki so postavljeni, da se gibajo v prostoru, ki jim je dodeljen. 

Kako čutite, da se je to spreminjalo od vaših mladih let?

Ko sem bila mlada, sem živela v državi, kjer so imele ženske vse pravice. Moški so jim te zelo velikodušno delili. Ampak enakopravnost je bila privid, ker ženske niso o ničemer zares odločale. Naslednje generacije žensk so nato ozavestile to možnost, da v življenju lahko nekaj dosežejo brez moškega. Kot samostojne osebe, ne kot ženske, ki so z nekom poročene ali so del nekega gibanja ali stranke. Takrat so se začele težave. Zato zdaj, ko so ženske zavzele večji prostor, kot so ga imele kdaj koli, obstaja vse močnejši konzervativizem. Stvari so se spremenile, a prav zato, ker so se spremenile, obstaja močna želja, da se jih vrne nazaj v prvotno stanje.

Kaj bi bilo mogoče potem danes vaše sporočilo mladim ženskam?

Ko si mlad, se vedno bojiš, da boš naredil napačen korak in te bo ta odvedel na stranpot. Ampak vse to je zastraševanje. Če se ne boš poročila, boš končala tako, da te bodo pojedle mačke. Če ženska ni rodila, sploh ne vem, če ji še lahko rečemo ženska. Ženska, ki ima samo kariero, ne pa tudi družine, je slaba oseba. To naj bi te naredilo neodločno, ženske pa že zaradi svoje vzgoje odločnost izgubimo hitreje kot moški. Tako te vrnejo na to pot, ki je že utrta.

Jo izberemo, ker je najlažja?

Niti ni najlažja. Bolj gre za vprašanje varnosti. Vsak se želi počutiti varen, nihče ne želi skozi življenje, kot da je minsko polje. Ko vsak korak pomeni, da boš mogoče v naslednjem trenutku eksplodiral. Toda to je v resnici lažno minsko polje. Ponekod so postavljeni znaki – pozor, minsko polje – samo zato, da ti tja ne bi zašla. Če bi šla tja, bi ugotovila, da tam ni ničesar.

Torej ti demokratično dajo možnost izbire, ampak ena od izbir je minsko polje.

Imaš izbiro, ampak bolje je, da ostaneš tukaj.

Pa ste optimistični, mislite, da se bo stanje spremenilo, da bo boljše?

Ne vem. To ni več moj boj. Zase se morajo zdaj boriti mlade ženske, dekleta. Jim pa dajem maksimalno podporo.

Tudi tako, da govorite o svojih izkušnjah. Kdaj ste ugotovili, da minsko polje – ni minsko polje? Kolikor sem vas spremljala, imam občutek, da ste bili vedno zelo pogumni, tudi v mlajših letih.

Jaz sem odrasla v drugačnih časih. Ko sem imela 14 let, je bilo leto 1971. Šla sem v srednjo šolo, ko smo bili vsi na krilih vala, ki se je začel leta 1968. Šlo je za osvajanje novega duhovnega prostora. Rušil se je stari način razmišljanja. V mojih časih smo šli masovno v ta lažna minska polja. Mladi smo rekli ne konvencionalnim oblačilom, glasbi, obnašanju … To obdobje je mene formiralo. Kdor ima danes 14 let, živi v povsem drugačni družbi. To je čas samo navidezne svobode. Živimo v demokratični državi … Ko smo živeli v Jugoslaviji, smo sanjali o večstrankarskem sistemu, demokraciji, zahodu. Toda zdaj je občutek svobode le privid. Težko se je v takem času izboriti za svoj prostor. Ne zaradi tega, ker ne bi imel moči, ampak ker te duhovna sfera sveta pri tem ne podpira.

Če se vrneva k filmu; idejo za zgodbo o dobri ženi ste dobili, ko ste videli na televiziji posnetek ubijanja med bosansko vojno. Pomislili ste, kako se počutijo sorodniki žrtev. Vaša naslednja misel pa je bila, kako se počutijo žene, matere, sestre tistih, ki so na posnetku ubijalci. Razmišljati ste začeli, kako bi se počutili, če bi bil to vaš mož. In dobili idejo za film. Najprej ste mislili, da boste le pomagali pri scenariju ter igrali. Šele na sredi projekta ste se odločili, da boste tudi režiserka. Kako se je to zgodilo?

Nekaj časa je moralo miniti, preden sem se zavedla, kaj si v resnici želim. Spoznala sem, da moja želja ni le, da odigram to vlogo, da samo sebe z nečim zaposlim. Želela sem ustvariti nekaj, kar bo moj celosten umetniški in človeški izraz. In to je pomenilo, da sem morala film še zrežirati.

Na projekciji filma ste povedali, da se, ko ste pripravljali scenarij, niste pogovarjali z veliko ženskami, ki so v resničnem življenju te dobre žene, ki so se torej znašle v podobnem položaju. Zakaj ne?

Jaz sem povedala zgodbo o eni ženski, o tej v moji glavi. Nisem se ukvarjala z drugimi ženskami. Tudi sicer ne mislim, da moram mesec dni živeti kot medicinska sestra, da bi jo lahko odigrala. Pogovarjala sem se z eno takšno dobro ženo in ona mi je potrdila, kar sem že vedela. Da je emocionalna povezanost z določeno osebo nekaj, kar zelo vpliva na tvoje življenje. Ne moreš vsake odločitve sprejeti racionalno. Jaz sem imela za svojo Mileno (glavna junakinja op. a.) veliko razumevanja. Želela sem jo razumeti, ne pa jo obsojati. Nisem se distancirala od nje in nato o njej govorila objektivno, ona je bila v meni. Jaz sem si predstavljala, kako bi se počutila, če bi bila takšna ženska. Sem drugačna od nje, a sem si ves čas predstavljala sebe v njenem življenju, v njeni koži. Tako da sem vse odgovore našla v sebi.

O sebi ste povedali, da ste bili dolgo prepričani, da pisanje ni eden od vaših talentov. Kako pa se je to spremenilo?

Že od osnovne, srednje šole se nisem imela za nekoga, ki bi se znal izraziti s pisanjem. Potem pa sem pred nekaj leti pristala, da za časopis napišem besedilo. Ko sem odložila slušalko, mi je bilo že žal, ampak me je bilo sram, da bi poklicala nazaj in povedala, da ne zmorem. Sedla sem in besedilo napisala. Z njim sem bila zadovoljna in dobila sem tudi več pohval. To me je opogumilo. Razumela sem, da mogoče nisem ena izmed tistih, ki sedejo in lahko pri priči izlijejo svoje misli na papir. Potrebujem nekaj časa, imam tudi veliko trenutkov, ko dvomim vase. Ampak spoznala sem, da bom, če bom vztrajala, vse boljša.

Delali ste z veliko znanimi režiserji. Ko ste režirali sami, ste morda od koga vzeli kakšno navado, kakšen način režiranja, komuniciranja?

Ne, sploh ne. Imam svoje izkušnje in svojo pamet in to dvoje sem uporabila.