FOTO: Tako fanatično se Daniel Day-Lewis pripravlja na vloge

Neznosna lahkost bivanja (The Unbearable Lightness of Being, 1988)

Za vlogo Tomasa se je naučil govoriti češko in skoraj osem mesecev snemanja ni stopil iz lika.

Moja leva noga (My Left Foot, 1989)

Eden dobrih primerov Day-Lewisovega igranja po "metodi". Ko je igral paraliziranega poeta Christyja Browna, ni hotel zapustiti invalidskega vozička, zato se je (na jezo filmske ekipe) pustil, da so ga nosili naokoli, obenem pa je zahteval, da ga hranijo zgolj po žlički.

Poslednji mohikanec (Last of the Mohicans, 1992)

Za vlogo v tem filmu se je naučil preživeti v naravi in loviti svojo hrano, saj ves čas snemanja ni jedel nič drugega kot le tisto, kar je ujel sam. Pri tem se je naučil ravnati z mušketo in tomahavkom ter si izgradil svoj kanu.

V imenu očeta (In The Name of the Father, 1993)

Da se je pripravil na vlogo po krivem obdolženega zapornika, je veliko noči preživel v samici, na mrazu, v zapuščenem zaporu. Za prizor zaslišanja pa je bedel tri dni in tri noči, da je bil kar najbolje pripravljen. Od ekipe pa je zahteval, da so ga ves čas tudi verbalno zlorabljali in vanj naključno pljuskali vodo, da se je lahko še bolje vživel v zapornika IRE.

Čas nedolžnosti (The Age of Innocence, 1993)

V Scorsesejevi kostumski drami se je vživel v vlogo gentlemana iz leta 1870, zato se je v newyorški hotel Plaza vpisal z imenom svojega lika (Newland Archer) in ves čas ostajal v obleki iz filma, s klobukom in palico vred.

Lov na čarovnice (The Crucible, 1996)

Ves čas snemanja se ni umil, da je lahko na lastni koži občutil, kakšna je bila "higiena" 17. stoletja. Z lastnimi rokami je tudi zgradil hišo v kateri je živel njegov lik, obenem pa je pomagal zgraditi filmske kulise. Nekaj časa je tudi preživel v repliki hišk iz filma, v katerih ni elektrike in tekoče vode.

Boksar (The Boxer, 1997)

Leto in pol je treniral boks, in sicer z nekdanjim prvakom v težki kategoriji Barryjem McCuiganom. Cele dneve je telovadil, da je bil videti kot pravi športnik, obenem pa si je dal tetovirati roke.

Bande New Yorka (Gangs of New York, 2002)

Za vlogo Billa Klavca se je šel urit za vajenca k mesarju in ves čas snemanja ostal v svojem liku. Kar je vključevalo tudi to, da je govoril z newyorškim naglasom tistega časa in da je med odmori brusil nože. Ker je bil tako potopljen v vlogo, je tudi zavrnil, da bi ga bolj toplo oblekli in je ostajal samo v filmskih oblekah, zaradi česar je staknil pljučnico. A to še ni vse: za povrhu je potem, ko so mu ponudili pomoč moderne medicine, zavrnil pomoč.

Balada Jacka in Rose (The Ballad of Jack and Rose, 2005)

Žena Rebecca Miller mu je ponudila vlogo v tem filmu, ki ga je režirala, on pa ji je prijazno "vrnil" s tem, da je ves čas snemanja živel ločeno od nje, da bi lahko izkusil izoliranost, ki jo doživlja njegov lik.

Tekla bo kri (There Will Be Blood, 2007)

Stranski igralec ob Day-Lewisu bi moral biti Kel O’Neill, a je zapustil snemanje, ker je bil Daniel "preveč intenziven". Day-Lewis se je tudi naučil uporabljati orodje za črpanje nafte, v soigralca Paula Dana pa je zalučal nekaj pravih krogel za bovling.

Lincoln (2012)

Od celotne ekipe, tudi režiserja Stevena Spielberga je zahteval, da ga kličejo zgolj "g. predsednik", angleškim soigralcem pa prepovedal, da govorijo z njim, saj je hotel ujeti pravo barvo Lincolnovega glasu in ni hotel, da ga kar koli "zmoti".