'Verjamem, da so komercialni filmi lahko narejeni zelo umetniško'

V slovenskih filmskih krogih se zadnje čase veliko govori, da smo zanemarili poklic scenarista. Čedalje močnejše je zavedanje, da dobri pisci predlog za filmska dela ne padajo z neba, ampak jih imamo lahko več, če jih izobražujemo. Eden od odgovorov na to je Kratka scena, scenaristična delavnica za kratki film, kjer nekaj dni pet scenaristov intenzivno z mentorjem izboljšuje svoje že napisane scenarije. Že drugo leto sta jo s podporo Zavoda Motovila – Centra Ustvarjalna Evropa v Sloveniji organizirali Društvo EnaBanda in Društvo Kraken. Prvo je mlada produkcijska skupina, drugo društvo, ki skuša spodbujati ustvarjanje in sprejemanje kratkega filma. Ta je za marsikoga manjvreden brat celovečerca, a je v resnici lahko kot kratka zgodba zanimiv na čisto svoj, poseben način.

Organizatorji Kratke scene se trudijo k nam pripeljati čim bolj uveljavljene evropske mentorje, saj je za marsikaterega avtorja obisk takšne delavnice v tujini velik finančni zalogaj. Letos se je na njihovo vabilo odzval madžarski scenarist in režiser Csaba Bollók, ki je leta 1998 pritegnil pozornost že s prvim celovečercem North, North (Sever, sever), portretom mladih ljudi, ki se iščejo in ne vedo kam. Na sever? Na jug? Na sever? Deset let pozneje je bil s filmom Iska's Journey (Iskina pot), zgodbo o deklici, ki se znajde v sirotišnici in se skuša izogniti tragični usodi, madžarski kandidat za oskarja.

Kot večina filmskih ustvarjalcev je seveda tudi Bollók posnel več kratkih filmov. Zadnja leta je mentor v priznanem mednarodnem scenarističnem programu Midpoint.

Kakšno znanje se vam zdi pomembno posredovati scenaristom?

Pri kratkem filmu je pomembno, da se osredotočimo na eno izkušnjo, en trenutek v življenju. To so trenutki, ki si jih za vedno zapomnimo. Ko smo morali sprejeti pomembno odločitev, ko smo spoznali nekaj o sebi. Kratki film govori o koščku življenja in vedno poudarjam: na manjši del kot se osredotočimo, globlje lahko kopljemo.

Potem pa rad poudarim še razliko med osredotočanjem na zgodbo ali njenega junaka. Sam verjamem, da je treba začeti z razmišljanjem o junaku. Zgodba je na drugem mestu. Izhaja iz junaka. Ko čutimo, da je film prazen, je to po navadi zato, ker je pisec začel z zgodbo. Ta pa je le tisto, kar pokaže, kdo naš junak je, iz kakšnega testa je narejen.

Nekateri pravijo, da je to razlika med komercialnim in umetniškim filmom. Da prvi izhaja iz zgodbe, drugi iz tega, kdo je junak.

Ne verjamem v takšno razlikovanje. Verjamem, da so komercialni filmi lahko narejeni zelo umetniško, po drugi strani so umetniški filmi lahko prazni. Presojati je treba vsak film posebej.

Kakšne filme gledate?

Zadnji film, ki sem ga videl v kinu, je bil Vojna za planet opic. Ni bil dober. Sicer pa vedno znova gledam filme, ki so moji najljubši. A ne črpam iz filmov svoje ustvarjalne moči. Po to se zatečem h glasbi in literaturi.

Zakaj?

Pri literaturi si moraš sam ustvariti svet iz tega, kar prebereš. Pri filmu potrebuješ manj domišljije, vse ti je pokazano. To je svet, reče ustvarjalec. Pa če ti je všeč ali ne. Film nas ne povabi v tolikšni meri kot literatura k soustvarjanju kot partnerja.

Pri glasbi me zelo prevzame to, da niti ne vemo zares, kako na nas deluje.

Seveda sem zelo posvečen tudi filmu. Ampak mladim ustvarjalcem polagam na srce, da je treba, da bi jih ustvarjali, živeti oziroma početi še kaj drugega, kot le gledati filme. 

Kako ste se vi odločili, da jih boste delali?

Bil sem precej introvertiran otrok. Rad sem risal in pisal poezijo. Ko sem bil star 13 let, sem videl film Povečava (italijanskega režiserja Michelangela Antonionija, op. n.). Pomislil sem, da takšen film združuje vizualen del in literaturo, zato bi lahko bilo to nekaj, kar bi počel v življenju. Potem sem se navdušil nad deli Andreja Tarkovskega (ruskega ustvarjalca, op. n.). Že takrat so me privlačili takšni filmi, ne ameriški.

V Sloveniji se trenutno veliko pogovarjamo o tem, da bi morali, če želimo imeti boljše filme, vložiti več v scenaristiko. Kaj mislite o tem?

S tem se popolnoma strinjam. Včasih nam je kar samoumevno, da obstajajo norci, ki sami od sebe pišejo scenarije. Toda treba je s scenaristi delati kot z običajnimi filmskimi poklici. Treba jih je izobraževati.

In tudi če sta scenarist in režiser dva človeka, lahko režiser povabi scenarista na set. Med snemanjem se namreč dogajajo stvari, ki jih v fazi pisanja scenarija ni mogoče predvideti. To lahko vidimo kot oviro. Ali pa kot nekaj, kar lahko filmu vlije novo energijo. Zaradi tega med snemanjem še vedno popravljamo scenarij.

V odprtem predavanju, ki ste ga imeli, ste govorili o tem, da je treba biti med samim snemanjem pozoren na čudeže, ki se lahko zgodijo.

Pri snemanju poskušamo opraviti delo, ki smo si ga zastavili. A hkrati je dobro biti odprt do tega, da se lahko zgodi nekaj nepredvidenega, nekaj, česar ni v našem scenariju, kar pa je vseeno lahko dobro za film. Če smo do tega odprti, lahko takrat rečemo: "Oh, to je ravno tisto, kar film potrebuje, a prej tega nismo vedeli." To je spet nekaj, kar da filmu dodatno energijo.

Sam sem recimo snemal film, pri katerem smo se odločili, da bomo vse snemali v senci. Nato je sredi dolgega prizora nenadoma posvetilo sonce. Bilo je popolno naključje, a se je zgodilo točno v trenutku, ko je to ustrezalo zgodbi. Tega ni bilo v načrtu, a ker sem bil odprt do tega, sem lahko rekel le: "Hvala, bog."

Na delavnici ste pomagali mladim ustvarjalcem. Se spomnite, kaj je morda na začetku pomagalo vam, kaj je bilo za vas še posebej pomembno?

Preden sem šel v filmsko šolo, sem bil neodvisni ustvarjalec. Menim, da mi je to pomagalo, da sem se, ko sem končal šolo, v realnem svetu lažje znašel. V šoli so nas namreč učili, kako delati v dobrih pogojih, s proračunom in veliko ekipo. Tako kot je bilo v socializmu, ko je država financirala film in so lahko snemali tudi po več mesecev. Tarkovski je film Stalker snemal dve leti. Tega danes ni več.

Pri kakšnih projektih sodelujete trenutno?

Montiram nemi film, posnet na izredno občutljiv filmski trak. Želel sem si spet delati s tehnologijo, ki ti ne omogoča, da imaš vse pod nadzorom. Ko gre nekaj narobe, tega ne vidiš. Enostavno tega dela ne moreš uporabiti. Danes je vse digitalno in popolno in ostro, toda nekako se izgublja smisel. Zato sem se vrnil k starejši tehnologiji. Kajti zakaj bi moralo biti vse popolno? Ljudje nismo popolni.

Moj drugi projekt pa je fantazijski film po madžarski knjižni uspešnici. To bo nekaj takega kot dela Neila Gailmana, v smislu, da bo tako za otroke kot odrasle.