Čedalje bolj nas je strah – in tega bi se v resnici morali najbolj bati

Bombardirajo nas z informacijami, a nam jih kljub temu primanjkuje. Neznanje proizvaja strah, pravi Erik Valenčič, eden od podpornikov kampanje. Proti njemu pa se lahko borimo tudi s filmi, ki ozaveščajo. "Če izhajam iz svojega dela," pripoveduje. "Ko so predvajali moj dokumentarec Koalicija sovraštva, so mi kolegice in kolegi novinarji in novinarke govorili, zakaj se ukvarjam s temi marginalnimi skupinami, zakaj jim delam reklamo. Od januarja 2014 se je pokazalo, da je problem rasizma in neonacizma zelo prisoten. In da o takšnih problemih moramo javno govoriti. Ljudi moramo ozaveščati. To pa lahko počnemo iz različnih družbenih sfer. Poleg akademske, politične in novinarske je ena izmed njih tudi polje angažirane umetnosti."

Prav film spada med načine, s katerimi se lahko ljudi najbolj dotakneš, je prepričan Babosek. Z zvokom in sliko in glasbo omogoči, da se potopimo v svet drugega in ga začnemo bolje razumeti. Strah pred drugim je pogosto le posledica nepoznavanja. A lahko nekomu uniči življenje. Film je v tem smislu dobrodejen tudi, ker se lahko približa občinstvu, ki se mu akademski sestavi ali poglobljeni članki ne morejo.

Strah je nagonski odziv in tega, da je ljudi strah, ne bi smeli kar podcenjevati. Valenčič je večkrat obiskal krizna žarišča, od koder danes bežijo k nam, in pravi, da je največja težava, da tukaj pravzaprav ne razumemo, kaj se tam dogaja. Ne znamo si predstavljati, kakšne so te države, kdo so ti ljudje.

"Jaz vem, kaj tam vidim in kaj mediji poročajo v zahodnem svetu. Ljudje imajo premalo informacij o tem, kaj se pravzaprav na Bližnjem vzhodu dogaja. Mislijo, da tam živijo samo Arabci in muslimani, in se ne zavedajo že tega, da tam živi ogromno etničnih in verskih skupin. Da je tam tudi ogromno kristjanov, ki ravno tako bežijo k nam. Da so tam najstarejši samostani na svetu … Problem nastane, ko to neznanje reproducirajo množični mediji."

Neznanje je nato pogoj, da se lahko pojavi politika ustrahovanja. "Nastopijo politični populisti, skrajno desni politiki, ki se želijo prek prodajanja strahu okrepiti." A medtem ko je njihov kratkoročen cilj pridobivanje večje politične moči, nas vse to potiska v družbo, v kateri se dogajajo skrajnosti. To ni svet, v katerem je prijetno živeti. "Zato moramo poudarjati vrednote, ki tvorijo zdravo družbo. Solidarnost, odprtost, večkulturnost. Odprtost proti strahu. Solidarnost proti sovraštvu. Sicer lahko vsi samo še primemo v roke palice za bejzbol." 

Max Zimani je imigrant. Slovenija je njegov dom že več kot 30 let. Takrat je tukaj prejel štipendijo za študij računalništva. Prišel je iz Zimbabveja, fakulteto končal in dobil zaposlitev. Ter ostal. Opaža, da je diskriminacije, rasizma in nestrpnosti v zadnjem času več. Tudi on je prepričan, da je razlog neznanje, zato je pred šestimi leti ustanovil nevladno organizacijo, ki se proti temu bori.

"Imel sem slabe izkušnje in seveda tudi veliko dobrih," pripoveduje. "Lahko pa povem, da je problem z rasizmom, da danes ni več tako očiten. Je bolj skrit. Nekdo te diskriminira in ti niti ne veš, da te diskriminira. Včasih pa veš, ampak ne moreš nič narediti. Ker ti recimo nekdo noče oddati stanovanja. Lahko v tistem trenutku veš, da je to zato, ker si videti drugačen. Ampak tega ne moreš dokazati. To se dogaja dnevno. In ni niti presenetljivo, dokler otroci kot Biblijo berejo Juri Muri v Afriki. Ne moremo pričakovati, da bodo naenkrat svet videli drastično drugače." Ljudem pa je treba dati priložnost, da razumejo. In začeti že pri otrocih. "Na koncu namreč morajo spredvideti, da nestrpnost in rasizem ne škodita samo prišlekom, ampak tudi njim. Koristita nekaj posameznikom, ne pa družbi, v kateri živimo." Spreminja jo v negativno, neprijazno, prežeto s strahom in tesnobnostjo.

Zimanijeva nevladna organizacija za vzgojitelje in otroke v vrtcu pripravlja delavnice, ki so jih poimenovali Popotovanje v bogato Afriko. Ko ga povprašam, kaj so napačni stereotipi, o njih ne želi govoriti. Ker se tako le še bolj zasidrajo, pravi. Namesto tega poskušajo otrokom in odraslim, ki jih vzgajajo, pokazati obraze Afrike, o katerih malo slišimo. "Ampak najprej jim povemo, da Afrika ni država, ampak ogromna, zelo raznolika celina. Ne obstaja ena Afrika, in ko posplošuješ, delaš nemalo ljudem krivico."

Razkriti skušajo tudi zaverovanost v to, da je Evropa center sveta, tako imenovani evrocentrizem, zaradi katerega druge predele včasih tudi nezavedno pogosto kar spregledamo in preslišimo. Kot bi ne imeli ničesar pokazati, ničesar povedati. Kar ne pomeni le, da smo kulturno bolj osiromašeni. To na naši duši pušča posledice, je prepričan Zimani. "Zdi se mi, da je čedalje več strahu tudi zato, ker vse več Evropejcev vsaj podzavestno začenja razumeti, da živijo na račun izkoriščanja ljudi na drugih celinah. Ne moreš živeti varno, če čutiš, da se lahko enkrat zato proti tebi obrnejo." 

Mladostnik, ki je postal del neonacistične skupine

"V filmu Strah sem 17-letni Kristjan, ki je že kar globoko del neonacistične skupine," pripoveduje Denys Bilash, glavni igralec. "Skupaj z gledalcem ugotavljamo, zakaj je do tega prišlo in kakšne so lahko posledice." 23-letnik, ki danes študira igro v Beogradu, je po rodu iz Ukrajine. Ko je bil star pet let, so z družino prišli v Slovenijo. "Moja družina se je preselila zaradi boljšega finančnega položaja. Tu smo imeli boljše možnosti. Imel sem nekaj težav z jezikom. Sicer pa sem bil tako mlad, da se mi zdi, da sem se kar avtomatično prilagodil," se spominja. "Mislim pa, da sovražna propaganda ljudem, ki so v novem okolju drugačni, lahko to močno oteži, in mislim, da danes ta problem narašča. Če bo na podlagi tega filma vsaj en mladostnik spremenil mišljenje, bom zadovoljen," pravi. O neonacističnih skupinah se je scenarist in režiser Babosek posvetoval z Valenčičem, ki je o njih posnel dokumentarec. Eriku se zdi prav, da je glavni junak v filmu mladostnik. "V teh rasističnih oziroma neonacističnih skupinah namreč najdemo predvsem mlade," razlaga. "Čeprav so njihove vodje pravzaprav starejši ljudje. Nekateri so že v štiridesetih."

Eno dejanje te lahko zaznamuje za vse življenje

Starejši ljudje imajo pod seboj mlade, ki jih na tak ali drugačen način rekrutirajo na srednjih šolah in tudi fakultetah, razlaga Valenčič. "Velikokrat so razočarani in z večplastno krizo identitete. V teh uličnih skupinah najdejo neki nadomestek za družino." Pripadnost in vsaj na prvi pogled varno zaledje, ki ga očitno v družbi primanjkuje. "Se pa morajo potem na različne načine dokazovati. Tudi z nasiljem. In Koalicija sovraštva in nastajajoči film Strah mislim, da pomagata, ker mlade ozaveščata na način – prav, šli boste v to skupino – ampak potem morate vedeti, kaj to potegne za sabo. Ker je iz teh skupin zelo težko izstopiti. In te za dolgo zaznamujejo. Za veliko več let, kot si dejansko njihov član. Zato moramo o takih problemih govoriti na najrazličnejše načine." Da bi ljudje vedeli, za kaj se odločajo. Pa tudi ker bo takšnih skupin samo z ozaveščanjem manj. "Ko govorimo o tovrstnih skupinah, je, kot bi govorili o terorističnih organizacijah," pove in takoj doda, da ne pretirava. "Lahko zapreš vodje, ampak v obeh primerih bodo prišli novi." Bojevati se je treba proti družbenim pogojem za njihov nastanek in razvoj. To pa so neznanje, nerazumevanje, strah.

Do denarja tudi s "crowdfundingom"

V Sloveniji ni lahko dobiti denarja za produkcijo filmov, saj ga ima filmski center malo, med sponzorji pa tudi ni v navadi, da bi se promovirali kot meceni umetnosti. Babosek se je zato odločil za kampanjo "crowdfundinga" , ki ravno poteka na spletni strani Indiegogo. Idejo za film je letos predstavil tudi v Cannesu in tam naletel na tako pozitiven odziv, da se je odločil, da bo scenarij naslednje leto razvil v celovečerec. Z njim namreč lažje prodreš do mednarodnega občinstva, pravi. "Nasploh ga dobiš več kot s kratkim filmom, ki je bolj omejen na festivalsko življenje, družbena omrežja, omejeno distribucijo v kinematografih." Vsak film postavlja ogledalo družbi in po svoje zato lahko prispeva k družbenim spremembam. Nekateri ustvarjalci čutijo še večjo potrebo, da se s svojimi izdelki pridružijo odkritemu boju za boljšo prihodnost. Zato pa želijo doseči tudi čim več gledalcev.