24. Liffe: Paradiž vere in upanja

Paradiž: Vera in Paradiž: Upanje (režija: Ulrich Seidl)

Trilogija, ki jo je s prvim delom Paradiž: Ljubezen, v katerem je prikazan "seks turizem" priletnih Avstrijk, zastavil režiser Ulrich Seidl, je ambiciozna. In hkrati pomenljiva, kruto realna in četudi bo pri komu vzbudila občutek strahu, gnusa ali celo posmeha, potem je jasno, da je "zadela" prav tam, kjer mora.

Drugi del Paradiža je tragikomičen komentar o položaju vere v sodobni avstrijski družbi. Anna Maria je svoje življenje povsem posvetila Jezusu. Zato se poleg redne molitve tudi kaznuje z bičanjem, rada zapoje verske pesmi, hkrati pa po dunajskem okolišu po domovih nosi kip Device Marije in ljudi prepričuje, naj jo sprejmejo in postanejo kristjani, kajti le tako jim bo bog lahko pomagal. Večkrat se tudi dobi s podobno mislečimi, s katerimi imajo seanse na njenem domu. Po več letih pa se k njej vrne invalidni mož Nabil, ki je muslimanske vere. Ta si želi ljubezni in čimbolj normalnega življenja v dvoje, a zdi se, da je srce Anne Marie zapisano zgolj Jezusu, zato se nenehno prepirata. Pokaže pa se, da je eno vera in slepo zaupanje, drugo pa vsakdanje življenje.

Zelo dober prikaz verskega fanatizma, katerem se, ne glede na vero (čeprav je poudarek na krščanstvu) realno vdinjajo številni ljudje ali pač samske ženske, ki so smisel svojega življenja našle v bogu in verovanju. Pravzaprav je običaj nošnje Device Marije po domovih pri krščanskih vernikih še kako živ tudi dandanes, po drugi strani pa Seidl pokaže, da ljudje lahko v slepem verovanju pozabljajo na najbližje, jih posledično maltretirajo, tako psihično kot fizično. Pomenljiv pa je tudi prikaz vsiljevanja vere, s čimer se je gotovo srečal že vsak, pa naj bodo to Jehove priče, mormone ali koga drugega.

Zgodba o debelušni 13-letni najstnici Melanie pa sklene in poveže vse tri dele Seidlove filmske trilogije. Izvemo, da je Melanie pravzaprav hčer ženske, ki gre v prvem delu na dopust v Kenijo in vnukinja Anne Marie, ki jo ne začetku tretjega filma Paradiž: Upanje odpelje v "dietni" kamp za pretežke najstnike na avstrijskem podeželju. Ker se dekleta pri teh letih že počasi spolno prebujajo, si tudi Melanie želi ljubezni in predvsem izgubiti nedolžnost. Svojo "žrtev" najde v nekaj desetletij starejšem zdravniku, ki skoraj pade pod njen urok, a ga preganja občutek krivde in seveda profesionalna zavezanost poklicu in morali.

Melanie, ki je pač, razen tega, da ima nekaj krepkih kilogramov preveč, običajna najstnica si kajpak želi prvih ljubezenskih izkušenj, ki jih kolegice že imajo, a si je izbrala napačno tarčo. Njen "paradiž" je nekaj povsem drugega, kot si je predstavljala. Seveda pa v njej ostaja upanje, da doseže cilj – shujšati in najti ljubezen.

Seidl je z vsakim filmom posebej krepko "dregnil" v ljudsko zavest, saj je predstavil tri žgoče problematike, ki imajo vsaka svoje mesto v modernem svetu, a morda ljudje na marsikaj pozabljamo, skušamo pospraviti pod preprogo ali se pač izogibamo soočenju z resnico. Če je trilogija komu odprla oči, je namen dosežen. In prav je tako, zagotovo pa bi bilo dobro, da jo vidi čim več ljudi.