Ljubezen (Amour, 2012), režija Michael Haneke;
Film, ki se dotakne človeka, ker je vse, kar se zgodi, tako resnično. In seveda tragično, saj so staranje, bolezen, umiranje in smrt teme, ki jih ljudje radi postavljamo izven našega zavednega, saj se rado pretvarjamo, da se nas vse skupaj ne tiče. Dokler nismo soočeni z dejstvi. Tako je tudi pri upokojenem paru Georgesu in Anne. Sta velika zaljubljenca v klasično glasbo in mirno živita v velikem meščanskem stanovanju v Parizu. Vse dokler pri Anne ne ugotovijo bolezni in mora na operacijo, ki ne gre po načrtih. Ostane delno paralizirana in sedaj mora zanjo skrbeti on, saj je hči glasbenica vseskozi na koncertnih turnejah. Georges (izjemni francoski igralec Jean-Louis Trintignant) to počne z veliko mero ljubezni, potrpljenja in sočutja in videti je, da ga prav nič ne more vreči iz tira. A ona (prav tako izjemna vloga Emmanuelle Riva) počasi, a zanesljivo izgublja svoj boj in vene, kot cvet, ki mu manjka svetlobe in vode.
Minevanje, smrt in vse kar sodi zraven avstrijski režiser Michael Haneke (spomnimo se tudi drugih njegovih mojstrovin: Beli trak, Skrito, Učiteljica klavirja, itd.) vse skupaj prikaže skorajda klinično natančno, brez olepšav in sentimentalnosti. Celotno filmsko dogajanje se praktično "odvrti" v stanovanju zakoncev, glasbe je v filmu le toliko, kot jo slišimo, ko jo poslušata na zgoščenkah ali v koncertni dvorani in Hanekejeva kamera skorajda dokumentarno beleži dogajanje za štirimi stenami. Umiranje Anne na obroke, njeno nemoč in nezadovoljstvo zaradi stanja, pa njegovo vztrajanje in neskončno potrpežljivost, ki jo kaže. Smrt je grobo dejstvo in režiser nas spomni, da je življenje čudovito - vendar le do meje, ki jo moramo slej ali prej prestopiti in se soočiti z dejstvi o minljivosti.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.