Film/TV

22. Liffe: Ženska, ki poje

Ljubljana, 15. 11. 2011 16.38 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 2 min

Brat in sestra se na željo pokojne matere odpravita raziskovat družinske korenine in pri tem odkrijeta zgodbo, ki je precej drugačna od tiste, ki sta jo poznala. Režiser Villeneuve ponudi izjemno zgodbo, ki ne prizanaša s številnimi nepredvidljivmi preobrati.

Kot je že dejal Forrest Gump oziroma njegova mama: "Življenje je kot bonboniera. Nikoli ne veš, kaj boš dobil." Da, življenje je polno presenečenj, šokantnih preobratov ali pa neverjetnih naključij, kar vam je pač ljubše. In film "Ženska, ki poje" (v originalu "Incendies"), kanadskega režiserja Dennisa Villeneuveja, jih "servira" v velikih porcijah.

Zgodba se začne pri notarju v kanadskem Torontu, ki dvojčkoma, bratu in sestri, bere mamino oporoko in ta vsebuje kar nekaj nenavadnih navodil. Melissa Desormeaux-Poulin (Jeanne Marwan) mora poiskati očeta (ki naj bi umrl v vojni), Maxim Gaudette (njen brat Simon Marwan) pa njunega brata, za katerega sploh nista vedela. Precej zapleteno in tudi film je poln vijug in ovinkov, razpleta pa se skozi dve vzporedni zgodbi. V prvi vidimo življenje mame Lubne Azabal (njuna mati Nawal Marwan), ki je bila rojena in je živela v neimenovani državi na arabskem polotoku, v drugi vzporedni pa sledimo izpolnjevanju maminih želja, ki dvojčka pripelje seveda tudi v te kraje na Bližnjem vzhodu in kjer začneta sestavljati koščke presunljive in tudi presenetljive zgodbe. Skupaj začneta odkrivati materino in obenem seveda družinsko zgodbo, ki je povsem drugačna od tiste, kot sta jo poznala. Vse dokler sestavljanka ni končana in krog je zaključen. Precej presenetljiv, a izjemno domiselno ustvarjena in tudi razvejana zgodba gledalcev ne pusti hladnih.

Na fotografiji mati in hči, Nawal in Jeanne Marwan, v prizoru iz filma "Ženska, ki poje".
Na fotografiji mati in hči, Nawal in Jeanne Marwan, v prizoru iz filma "Ženska, ki poje". FOTO:

"Ženska, ki poje" je presunljiva in tudi tragična zgodba o trpljenju, svobodi, nasilju, družini, ljubezni, vojni, žrtvah in ima več zapletov kot kakšna viktorijanska ali pa srednjeveška drama. Je tudi manifest proti nasilju, saj preda sporočilo, da mora obstajati nekdo, ki na koncu preseka začarani krog maščevanja in nasilja. Ali je iskanje resnice vedno tudi osvabajajoče, je tudi v tem primeru težko oceniti, saj gre za dejstva, ki lahko v trenutku obrnejo posameznikovo življenje povsem na glavo. Režiser izjemno vešče pelje vzporedni zgodbi urbanega kanadskega okolja in precej divjega in nasilnega, a zanimivega Bližnjega vzhoda.
Film je bil tudi nominiranec za tujejezičnega oskarja 2011, je pa priredba gledališke predstave kanadskega pisca libanonskih korenin Wajdija Mouawada.

  • 8
  • 7
  • 6
  • 5
  • 4
  • 3
  • 2
  • 1

KOMENTARJI (4)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

Ivo1961
17. 11. 2011 09.34
Arabskem polotoku ? Nikjer v filmu ni zaslediti niti najmanjše aluzije, da bi se namišljena država nahajala na arabskem polotoku. Najverjetneje je mišljen Libanon: državljanska vojna od 1975 do 1990, krščansko in muslimansko prebivalstvo, različne paravojaške enote (kot so bile npr. Krščanske falange), vodilne družine, ki imajo osebno gardo in v katerih se otroci učijo francoščine (npr. družina Pierra Gemayela), "begunci" (mišljeni so verjetno Palestinci, ki so v prvi polovici 1970-ih let v Libanonu postali država v državi), ki jih avtohtono prebivalstvo ne mara.
Ivo1961
17. 11. 2011 09.21
+0
Torontu ? Glede na to, da govorijo francosko, in da je francoščina tudi jezik sporazumevanja v javnosti (na bazenu) in na univerzi (predavanje), bi prej rekel Montrealu.
cattom13
16. 11. 2011 18.09
+3
Hud film,toplo priporočam,ne bo vas pustil hladne.
Himself
16. 11. 2011 07.08
+3
Tole si morte it pogledat ....