Beograd v letu 2074. Povsod avtomatizacija in lebdeča prevozna sredstva. Svetlolasa Edit je študentka, ki se raje kot študiju posveča prostovoljnemu delu z Abelom, avtističnim matematičnim genijem, za tamkajšnji raziskovalni center. Abel je namreč odkril formulo, ki združuje vse energije na Zemlji, a je prenehal komunicirati s svetom okoli sebe.
Ker se Edit ne da kaj prida študirati, v šoli pa je zašla v težave, si da vgraditi čip sumljivega porekla, ki ji poveča intelektualne sposobnosti. Izpit ni več problem, a se s čipom začnejo dogajati čudne stvari. Edit tako naključno doživi vizijo sheme skrivnostne formule, njen čip pa ubere svojo pot in se začne tako fizično kot psihično razvijati v njeno vzporedno osebnost, starčka Edija. Bo Edit, ki jo zaradi formule lovijo silaki iz raziskovalnega centra, zmogla in si rešila lastno kožo?
Leta 1974 rojeni Aleksa Gajić se je po nekaj letih dela za francosko stripovsko založbo in več kot tristotih ustvarjenih risbah odločil, da se bo preizkusil v filmu. Kot velik oboževalec japonskega animeja Duh v školjki, ki ga je režiral Mamoru Oshii, je tako osnoval svojo vizijo. Ta se precej naslanja na omenjeni film, po drugi strani pa je tipično srbska, saj v njem najdemo precej referenc, od bureka do starčka iz Kdo neki tam poje in še kaj. Kot je Gajić povedal po projekciji, je bil film narejen približno polovico na računalnikih in polovico "na roke". V filmu je precej oglaševanja blagovnih znamk, a očitno so si tudi tako pomagali ob sicer znatnem finančnem zalogaju. Rezultat so vrhunska animacija, sinhronizacija, markantna glasba, ki težko kogar koli pusti ravnodušnega. Gajić je že s prvencem enostavno – zmagal! Da je film prelomnica v srbski kinematografiji, priča tudi dejstvo, da si ustvarjalci že prizadevajo, da bi ga plasirali tudi na filmsko platno s pravimi igralci. Po možnosti bi ga prej radi prodali kakemu velikemu studiu. Držimo pesti!
Ondine (režija: Neil Jordan; Irska, ZDA, 2009)
Kaj se zgodi, ko se kultni režiser Neil Jordan odloči posneti "normalni" film, pravzaprav pravljico? Dobimo Ondine, film v katerem Colin Farrell, ki ima fizično prizadeto hčerko Annie (z iskrivim duhom), nekega "usodnega" dne iz vode potegne dekle. Sprva se zdi, da je mrtva, a se izkaže, da je živa.
Farrell oz. Syracuse jo reši in ji ponudi streho nad glavo. Annie je prepričana, da je Ondine prava nimfa iz globin, ki lahko prevzame človeško podobo, če se le zaljubi v pravega. Syracuse je sicer zelo navezan na svojo hčer, a si ne more kaj, da se ga čari Ondine, o kateri sicer ne ve praktično nič, ne dotaknejo. Kar se je začelo pravljično, ne traja dolgo, saj se nad njo zgrnejo sence preteklosti ...
Čeprav nekateri trdijo, da legenda morske deklice izhaja iz filipinske mitologije, se režiser napaja v keltski mitologiji. Podobnih filmov je bilo v zadnje pol stoletja že okoli sedem, ne moremo pa mimo pristne igre Farrella in mlade Alicje Bachleda, ki je pred leti igrala tudi v Poletni nevihti, prav tako videni na Liffu.
"Na Irskem sem posnel veliko filmov. Tudi veliko nasilnih. Pomislil sem; ali lahko posnamem film, ki bi bil preprost, ki ponuja odpuščanje in v katerem na koncu nihče ne umre, se nihče ne spremeni v demonski stvor ali pošastno bitje?" je ob bok filmu povedal režiser, poznan tudi po delih, kot so Igra solz, Intervju z vampirjem in Konec afere.
KOMENTARJI (3)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.